“Ko fotografiram, se mi izostri pogled za lepo, zanimivo, divje, tudi za tisto manj očitno”

Klara Merše je stara 23 let, kmalu bo minilo dve leti od njene poroke z možem Jakobom, za katerega pravi, da je zares dober mož. Njeni dve veliki strasti sta fotografija in svet. Končuje študij delovne terapije. Je tudi skavtska voditeljica.

Včasih ima težave z ugotavljanjem, kaj bi počela v življenju, saj jo zanima zelo veliko stvari. Rada piše, ustvarja, bere, hodi v hribe, posluša glasbo, fotografira, oblikuje in potuje.

Divja narava jo vedno spomni na našega čudovitega Stvarnika.

1. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Zame je ta občutek odvisen od situacije. Na skavtskem taboru so višek urejenosti sveže umiti lasje v reki, več od tega takrat ne potrebujem. 😊 Sicer pa se rada uredim, ker se tako dobro počutim. Rada iščem svoj stil in estetiko. Zdi se mi, da lahko ob tem tudi drugi ljudje dobijo nek občutek ali prvi vtis o meni. Ne želim pa biti s tem preveč obremenjena.

2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Sama v sebi hitro začutim nemir, ko nisem na vezi z Bogom ali ko ne posvetim dovolj časa stvarem, ki napolnijo mojo dušo. Branje Božje besede in molitev me pomiri in napolni, potem pa se vedno znova vprašam, zakaj se večkrat ne spravim k temu. Rada pišem, še posebej lepo mi je, če si vzamem čas za pisanje ob glasbi.

Napolnijo me tudi izhodi in izleti iz Ljubljane, ki so bili zadnje čase preredki. Pa druženje z ljudmi, ob katerih se počutim, da sprejmejo tudi moj slab dan ali žalost – tisti, s katerimi se lahko resno pogovarjamo, pa tudi pokamo od smeha.

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
So obdobja, ko si posvetiva manj časa, in potem naju izuči in sva bolj pozorna na to, da sva midva prioriteta. In potem se spet ponovi … Nimava še otrok, zato je to zagotovo lažje. Mislim, da je predvsem stvar prioritete. Vedno imam lahko še sto opravkov in neodgovorjenih mailov.

Če pa mi je dober odnos prioriteta, potem ni več veliko za ugotavljati. Še posebej dobro nama dene, da greva skupaj ven iz hiše. Ko sva midva dobro, tudi druge stvari najdejo svoje mesto.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Najbrž izredno težko obdobje na začetku zakona, ki naju je z možem neizmerno povezalo. Še bolj kot kadarkoli prej sem spoznala, da imam ob sebi pravega bojevnika in nekoga, ki me ima tako zelo rad. Naučila sva se, kako pomembno je, da drživa skupaj.

Jaz pa sem odnesla še eno izkušnjo o tem, kaj pomeni imeti rad in biti predan, ko je res težko. Ni enostavno biti z nekom, ki v sebi trpi, ki je večino dni žalosten. Jakob je bil pravi zgled potrpežljive, požrtvovalne, zdravilne ljubezni. Veliko se imam naučiti od njega.

5. Od kod ljubezen do fotografije? Kaj vas pri fotografiranju tako pritegne?
Spomnim se, da sem kot deklica atija, ki se je s fotografijo ljubiteljsko ukvarjal, večkrat "fehtala", da mi je dal v roke fotoaparat. Rekla bi, da gre to z roko v roki s tem, da sem se od malega učila videti lepo ob zgledu staršev, ko smo veliko časa preživeli zunaj in na izletih. Dodatno spodbudo sem dobila pri vzgojiteljici Bernardki v dijaškem domu.

Fotoaparat imam resnično rada v roki ali nahrbtniku, še posebej pa v naravi ali na potovanjih. Ko fotografiram, se mi izostri pogled za lepo, zanimivo, za divje, tudi za tisto manj očitno.

Padem v nek "flow", ko pozabim na druge stvari. Kljub temu, da imam zdaj že kar nekaj porok in drugačnih povpraševanj za fotografiranje, želim ohraniti fotografijo tudi samo zase, za dušo – da ne postane to še ena od obveznosti.

6. Vas je katero izmed potovanj še posebej zaznamovalo?
To bo brez dvoma lansko potovanje po Kirgizistanu in Uzbekistanu z možem. Večkrat se v spominu vrnem nazaj in ne morem verjeti, da sva sama hodila po tistih širnih, divjih in oddaljenih pokrajinah. To so moje sanje. 😊

Zavedam se, da je možnost potovanja velik privilegij, je pa tudi stvar razporejanja denarja, prioritet in v veliki meri načina potovanja – midva sva imela precej omejen budget in sva zanj celo leto varčevala. Mnogi pa na vsakršno "dopustovanje" v oddaljenih krajih gledajo kot na nek hedonizem ali v smislu "tadva si pa privoščita". Jaz si pa mislim, "pa pojdi ti". 😉

Ker – vsaj takšno potovanje, kot je bilo najino – ni bilo ravno brezskrbno ali razkošno. Na tem potovanju sva bila večkrat postavljena iz cone udobja in daleč od tega, da bi bilo samo enostavno. Ves čas sva se morala znajti – od iskanja prevoza in prenočišča naprej.

Do fizičnega napora, bolezni, do komuniciranja, ko nihče ne govori angleško, do trenutkov, ko v šotoru zmrzuješ na skoraj 3.000 metrih, v hribih, kjer daleč okoli ni signala, da bi koga poklical, če se ti kaj zgodi. In bilo je noro dobro. Dobila sva izkušnjo, kako več zaupati, hitreje vprašati za pomoč, prepuščati, hitro reševati, se manj sekirati.

V Ljubljani sem se nekajkrat zalotila, da sem mimogrede koga ogovorila, in se potem nasmehnila sama sebi, da so to ostanki Kirgizije, kjer je bilo tako navadno, da sva z mimoidočimi izmenjala nekaj toplih besed v polomljeni ruščini.

7. Mnogi bi rekli, da ste se poročili zelo mladi. Zakaj je lepo biti poročen pri vaših letih?
Tudi midva se zavedava, da sva se pri 21 zelo mlada poročila. Poleg tega pa je bil za naju popolnoma pravi čas, nič prekmalu. Do poroke sva bila skupaj že šest let. Zdaj pa bo kmalu dve leti od poroke. Lepo nama je, da si skupaj ustvarjava življenje, skupaj sestavljava tudi vsak svoj načrt za prihodnost, in se pri tem spodbujava.

Lepo mi je, da greva oba na faks, v službo ali na skavte, sva tam za mlade, preživljava čas vsak s svojimi prijatelji, in se zvečer stisneva v postelji in zaspiva. Mislim, da so s sprejemanjem nekaterih pomembnih odločitev, ki jih večina najbrž sprejme malo pozneje v življenju, prej prišla tudi določena izpraševanja, preizkušnje, dvomi in kančki modrosti.

Za kar sva, gledano za nazaj, hvaležna. Ne živiva v rožnatem svetu, niti se ne trudiva tako prikazati najinega zakona. Nama je pa zelo lepo skupaj, sploh ko se oba trudiva drug za drugega.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nimam specifične misli. Zdravilo za slabo voljo je zame hvaležnost. Ko odprem oči za vse, kar mi je dano, težko ostanem zamorjena ali slabe volje. Mislim, da se za dobro ali slabo voljo v veliki meri lahko odločiš sam. Poudarila bi še, da s tem nimam v mislih izredno težkih obdobij ali situacij – slabe volje ne enačim s stisko ali žalostjo.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Nimam (še) večernega rituala, čeprav bi bilo najbrž to pametno. Večer je zame čas, ko me pokonci drži mnogo idej, navdihov, motivacije, pogosto je to čas ustvarjanja.

Ugotovila sem, da si, sploh v obdobjih, ko imam polno vsega, tako pozno v noč "kradem" čas zase. Sicer pa ob večerih tudi rada z Jakobom pogledava kak film, se greva družabno igro, greva na sprehod – pač preživljava čas skupaj.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ne želim preveč posploševati. Sama sem rada ženska, ker pogosto gledam svet skozi ženstvena očala čustev, hrepenenj, doživljanj. In tako se mi zdi toliko bolj zanimiv, čudovit, razburkan, tudi toliko bolj tragičen. Mislim, da ženske prinašamo v odnose toplino, znamo izkazati skrb. Ustvarjamo lepo. Ustvarjamo dom. Lažje pokažemo ranljivost.

Hvaležna sem, da sem ženska v prostoru in času, ko mi je dano toliko svobode in priložnosti. Da lahko povem, kar si mislim, se na glas smejim, gradim svoj biznis, se ukvarjam, s čimer želim, se oblečem, kot si želim, se izobražujem. Da lahko uživam v naravi, umazana in skuštranih las. Da je tudi razigranost in navihanost lep in sprejet del moje ženske narave.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.