Istega dne je izgubil brata in končal na vozičku, danes je srečen duhovnik

Junija je bil v nadškofiji Los Angeles v duhovnika posvečen 50-letni diakon Cesar Galon, ki ima za seboj trpko zgodbo. Pred 22 leti je v streljanju izgubil brata, sam pa ostal paraplegik.

Cesar je odraščal v veliki družini in je šesti od osmih otrok. Na njegovo vero, ki jo je gojil od malega, je močno vplival očetov zgled. Otroke je vodil k maši in z njimi molil rožni venec. To pa ni zadostovalo, da Cesarja in njegovih bratov ne bi premamilo spoznavanje revnih ulic domačega mesta Artesia, kjer so bili pogosti nasilje in drugi zločini.

"Življenje v tolpi je bilo zame nekaj normalnega," je leta 2015 povedal za medij LA Catholics. "Odraščal sem v tem okolju, tako da je bilo to vse, kar sem videl in vedel. Brat in preostali člani tolpe smo bili skupaj v šoli. Bili so moji prijatelji. Nisem jih dojemal kot člane tolpe ali kaj podobnega. Toda v življenju imamo vsi tisti 'aha' trenutek. Prižge se luč in vidimo, kaj Bog hoče od nas."

Da bi ga odvrnil od uličnega življenja, mu je prijatelj pri 13 letih ponudil službo. Delal je nočne izmene v skladišču in si pri 15 letih kupil avto, čeprav še ni imel vozniškega dovoljenja. S prihranki se je po končani srednji šoli preselil v varnejšo sosesko.

3. aprila 2001 je bil priča prepiru med njegovim leto dni starejšim bratom Hectorjem in moškim iz soseščine, ki so ga pred kratkim izpustili iz zapora. V pogovoru za medij LA Catholics letos maja pripoveduje, da sta brat in moški odšla na sprednje dvorišče, ko je nenadoma zaslišal streljanje. Ko je stekel pogledat, kaj se dogaja, je opazil zločinca, ki je poskušal pobegniti s kraja streljanja, potem ko je ustrelil njegovega brata Hectorja.

Skušal je vzeti pištolo napadalcu in bil pri tem dvakrat ustreljen. Ena krogla mu je poškodovala ramo, druga pa hrbtenjačo. Onesvestil se je in se čez dva dni po nekaj operacijah zbudil v bolnišnici. Zaradi strelnih ran je postal paraliziran od pasu navzdol.

Kljub šoku se Cesar spominja, da je v trenutku streljanja, ko je ležal na pločniku, doživel čuden občutek miru. "Globoko v sebi sem slišal glas, ki je rekel: 'Ne boj se, vedno bom s teboj.'"

Eno prvih vprašanj, ki jih je namenil mami v bolnišnici, je bilo, kako je z njegovim bratom. Izvedel je, da leži v sosednji sobi, priključen na naprave, ki ga ohranjajo pri življenju, in nima možnosti preživetja. Tamkajšnji bolniški duhovnik je poskrbel, da so brata namestili v skupno sobo in Cesar se je imel priložnost posloviti. "Nisem sicer rekel na glas, sem mu pa rekel, da to ni konec. Rekel sem: 'Nekega dne bom zaprl oči, in ko jih bom odprl, vem, da boš tam, ti boš prvi, ki me bo pozdravil.'"

Hector je tisto noč umrl, Cesar pa je postal odvisen od invalidskega vozička. "Tudi jaz sem tisto noč nekako umrl v sebi , saj se je vse popolnoma spremenilo," se spominja.

Kot pravi, se je začel nov proces v njegovem življenju, ki ga opisuje kot "predajo". Prvih nekaj mesecev po nesreči se je jezil na Boga. Ko je bil v bolnišnici, se je spoprijateljil s kaplanom, ki se je izkazal za Božje orodje njegove vrnitve v Cerkev.  

Po več letih je leta 2015 izrekel večne redovne zaobljube bratov bolnih revežev Los Angelesa v kapeli bolnišnice, kjer je bil hospitaliziran po streljanju. Pravi, da je takrat našel mir, ki ga je iskal.

Ob neki priložnosti je poromal v Lurd, z željo, da bi mu Bog podaril milost ozdravljenja in bi lahko spet hodil. Namesto tega je prejel nepričakovan blagoslov. "[Bog] mi je dal blagoslov, da odpustim osebi, ki me je prizadela in ubila mojega brata," se spominja. "Dal mi je mir, ki sem ga iskal. Bil sem ozdravljen, samo ne na način, kot sem zahteval. Namesto da bi mi dal milost ozdravljenja na telesu, mi je dal milost ozdravljenja na umu."

Sčasoma je začutil, da ga Bog kliče še k nečemu. S temi občutji se je boril dve leti, nato pa jih zaupal svojemu nadrejenemu in sčasoma sprejel odločitev za vstop v semenišče. Letos junija je Cesar postal duhovnik. Zdaj svoj čas posveča delu na župniji in delu bolniškega kaplana.

"V življenju se naučimo lekcij, nato pa imamo nekakšno 'drugo življenje', to je, kaj smo se naučili in kako gremo naprej," je prepričan Cesar. "Torej je bila nesreča zame blagoslov, da sem to doživel. Blagoslov in prekletstvo hkrati. Blagoslov, ker mi je pomagala razumeti Božjo ljubezen in usmiljenje, prekletstvo pa, ker sem še vedno na invalidskem vozičku."

Cesar danes na svoje stanje gleda s pozitivne plati in tudi druge osebe na invalidskih vozičkih opogumlja, da postanejo pozorni na svoje blagoslove, ne pa na to, za kaj vse so prikrajšani.