Nad s plazom zasuto hišo posijalo sonce

Stara, tradicionalna gospodarska poslopja, preplet starejših, obnovljenih in novih hiš, kozolci, travniki in pašniki v objemu z gozdom poraščenih gričev v naročju Kamniško-Savinjskih Alp. Mir in spokojnost idilične vasice na poti med Kamnikom in Cerkljami na Gorenjskem. "Tu je bilo res lepo," pove domačinka.

Prizor ob našem prihodu potrjuje preteklik: brnenje bagrov in traktorjev, kolone tovornjakov, gasilska vozila, blatna cesta, kupi proda in peska, gmote zemlje in drevja, ki so zdrsele s pobočja, in potok, ki teče v daleč preveliki strugi. Pa vendar delovne roke na vsakem vogalu obljubljajo, da ni le bilo lepo, temveč tudi, da je že bolje in da bo vas znova zasijala v vsej svoji lepoti.

Bistričica pri Kamniku je ena od mnogih vasi, ki jih je vodna ujma v začetku meseca odrezala od sveta. Vas je v noči na 4. avgust poplavil potok Bistričica, nato so jo zasuli še plazovi. Ceste so bile zasute ali pa poplavljene, ni bilo ne vode ne elektrike, telefonske povezave so bile prekinjene. Glavna cesta je bila neprevozna, več dni je trajalo, da so omogočili dostop delovnim strojem. Domačini so zavihali rokave in ob pomoči prostovoljcev, ki so peš prihajali v vas, začeli odpravljati posledice naravne nesreče.

Anja Cankar Podjed in Jože Podjed sta nas sprejela na svoji domačiji, kjer so še teden dni potem, ko je plaz zasul njihovo hišo, trepetali za svoj dom. "Sredi noči, malo pred tretjo uro, naju je prebudil tast, ker je po dvorišču drla voda. Takoj sva šla ven in branila hišo, da ne bi vanjo vdrla voda. Kopala sva z vsem, z motikami, grabljami, krampom, lopatami. Vsaj dve uri sva v močnem nalivu kopala obrambne jarke. Ko se mi je že zdelo, da sva uspela, sem možu zaklicala: 'Jože, zmagala sva.' Nakar on priteče izza hiše in odvrne: 'Ne, nisva.' V tistem trenutku je v gozdu nad hišo začelo pokati. Stekla sva do hiše in začela butati po oknih, da sva priklicala otroka. Bila sta v pižamah, vsak je zgrabil enega, zavita v odeje sva ju odnesla ven. Ko sem videla, da sta otroka in mož na varnem, sem se vrnila v hišo še po psa, ki je bil v kurilnici. Za las sva se rešila, ko sva šla skozi hišo, je kurilnico že zasulo," pripoveduje Anja.

Bilo je ob peti uri zjutraj, Anja je klicala na pomoč gasilce. V njihovem odgovoru je izvedela, da niso edini s tako nesrečo. Gasilci so preverili le, ali so vsi živi in na varnem, ter zagotovili, da jim bodo pomagali čim prej, ko bodo lahko.

V močnem dežju so se zatekli v staro hišo na domačiji, v kateri sicer že tri desetletja nihče ne živi. Do hiše Jožetovih staršev, ki sicer stoji le nekaj deset metrov naprej, niso mogli, saj je po cesti drla voda. "Največja ironija je, da tam stojita hiša moževe tete in hiša moževih staršev, v kateri so še mama in moževi sestri, spodaj ob strugi potoka pa živi še ena teta. A ni bilo ene hiše, v katero bi se lahko v miru zatekli, vse so bile ogrožene." Ko je bila njuna hiša že zasuta, sta Anja in Jože pomagala reševati hišo Jožetovih staršev, kjer jim je voda odnesla dva avtomobila, dvorišče je bilo tako zasuto, da tretjega avtomobila še nekaj dni niso uspeli spraviti iz garaže. Na drugi strani jim je struga odnašala vrt in že grozila hiši.

Ko je bilo najtežje, sta Anja in Jože na varno želela spraviti vsaj otroka. Rešitev so bili Anjini starši v Žireh, kjer so bile sicer tudi poplave, a ne v njihovi hiši. V soboto, ko je še vedno deževalo, je steklo reševanje, "tu je že pristal helikopter, da bi ju odpeljal, a je bila panika prevelika. Otroka sta bila panična, jaz pa tudi. Nisem ju mogla dati, čeprav so že pristali. Čeprav je bil pristanek zaman, so razumeli. Sovaščanka Stanka Kočar in njen mož sta potem organizirala, da so ju s štirikolesnikom skozi gozd odpeljali do šole, kjer sta čakala moja starša."

Gasilci so jih obiskali že prvi dan. Prišla sta dva, bila sta peš, vprašala, ali so živi in dobro. Ob pogledu na njuno z zemljo in drevjem zasuto hišo pa odvrnila, da tu ni kaj rešiti. "Tako se je dogajalo prve štiri, pet dni. Sama sem bila v takem afektu, da bi najraje vzela lopato in začela odmetavati, čistiti in reševati situacijo. Klicala sem na civilno zaščito, kjer so mi povedali, da najprej rešujejo ceste, da bodo sploh lahko prišli do ljudi, in potem hiše, v katere se bodo ljudje lahko vrnili. Vprašala sem: 'Kaj pa mi, ki smo ostali brez nje?' Pa so odvrnili: 'Vi boste morali pa malo počakati,'" s cmokom v grlu pove Anja.

Prežemala jo je eksplozija različnih čustev, od veselja in hvaležnosti, da so vsi živi, po drugi strani je bila v šoku, paniki in nepopisnem strahu. Prisotna sta bila tudi veliko razočaranje in žalost. "Ko sem bila z Lenartom že noseča, sva si z možem v nedokončani hiši, ki so jo zgradili Jožetovi starši, uredila kletne prostore, kjer živimo. Počasi smo urejali okolico, letos na jesen smo imeli namen otrokoma zgoraj urediti otroške prostore." Starejši sin Lenart ob tem pripomni, da bi sobo dobil v prostoru, v katerem je plaz naredil največjo luknjo v hiši.

V negotovosti in strahu, da so ostali brez doma, da bodo morali vse skupaj pustiti in začeti na novo, sta Anja in Jože že pogledovala naprej. "Bila sva v takem afektu, da bi najraje začela takoj reševati in iskati možnosti, kje in kako začeti na novo. Kako bi čim prej rešila situacijo, da ne bi kar stali in čakali," razlaga Anja.

En teden po tem, ko se je zemeljski plaz zgrnil na njihovo hišo, zasul spalne prostore in kurilnico, podrl nekaj sten, tudi zunanjih, ter zasul garažo, iz katere je Jožetu še zadnji trenutek uspelo rešiti avtomobila in traktorja, so dobili obisk geologa. "Ta je potrdil, da plaz miruje, da hiše ne bo več zasuvalo in da lahko hišo odkopljemo. Takrat je za nas zopet posijalo sonce. Še tisto popoldne so gasilci in civilna zaščita poslali traktoriste in bagriste. Vsi so namreč trepetali z nama in čakali na zeleno luč."

Tri dni zatem, ko so ob pomoči sorodnikov in prijateljev začeli čistiti notranjost hiše, je ob obisku statikov sledil še en pretres čustev, pripomni Anja. "Bila sem vsa v zanosu. Ko me je statik vprašal, kako smo, sem odvrnila, da dobro, ker bom jeseni v tej hiši praznovala rojstni dan. On pa je odvrnil, da imam res optimistične želje. To me je spet postavilo na realna tla. Sledilo je najbolj napetih 45 minut mojega življenja. Ko je hodil okoli hiše in v hišo, si niti dihati nismo upali." Zadihali so šele, ko je tudi statik potrdil, da se z določenimi dodelavami lahko vrnejo v hišo.

Anja in Jože sta nadvse hvaležna vsem delavcem, pripadnikom gasilcev in civilne zaščite ter sosedom in sorodnikom ter vsem, ki so bili v tej preizkušnji z njima, jima nudili moralno oporo in fizično pomoč. "Ko smo imeli na dvorišču bagriste in traktoriste, je Stanka pripeljala gospo, ki je prej nisem poznala. Predstavila mi jo je kot našo novo sokrajanko, z možem sta namreč tu kupila novo hišo. Ker je noseča in drugače ne more pomagati, je napekla štiri pladnje peciva," o vaški solidarnosti, ki je v nesreči povezala vas, ganjeno pove Anja.

Čeprav jih čaka še veliko dela, preden bodo spet lahko spali pod svojo streho, zakonca Podjed s hvaležnostjo in dvignjenih glav zreta naprej. Ostajajo pa občutki tesnobe in strahu. "Ob vsakem poku se zdrznem. Ob zadnji nevihti sem bila povsem prestrašena. Prej sem bila zelo trdna oseba, zdaj me vse spravi v jok," prizna Anja.

Tudi za otroka, ki sta ob našem obisku nasmejana in zgovorna, mama pove, da doživljata stiske. Eden jih izraža z jokom, drugi prek glavobolov. Ob hudi preizkušnji, ki jih je doletela, Anja pove še, da jim je v največjo oporo njihova medsebojna ljubezen. "Pridejo trenutki napetosti, ko odreagiraš drugače, kot bi si želel, saj ne uspeš nadzorovati vseh čustev. A smo ves čas drug drugemu v oporo. Vse se bo rešilo, samo da imamo drug drugega in da smo skupaj," z optimizmom poudari Anja.

Pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.