Janez želi biti blizu vsakomur: “Lahko si materialno odlično preskrbljen, trpiš pa navznoter”

"Trdno sem prepričan, da človeka materialne stvari ne morejo izpolniti, zato sem tako vpet v prostovoljstvo. Človek je tudi duhovno bitje, potrebujemo nekaj več. Tudi druge spodbujam, naj si upajo iti svojo pot. Življenje je prekratko, da bi le sledili smernicam, ki nam jih daje individualistični svet – samo zase," del svojega življenjskega vodila razkriva Janez Novljan.

Po poklicu vzgojitelj, po duši prostovoljec. Za pomoč drugim je namenjal in še vedno namenja ogromno svojega časa. Bil je animator in voditelj Biserov na počitnicah za otroke iz socialno šibkih družin. Po srednji šoli se je za deset mesecev odpravil spoznavat življenje in stiske v Argentini. Z zdajšnjo ženo pa sta pred časom za slabo leto priskočila na pomoč patru Stanku Rozmanu kot laiška misijonarja v Zambiji.

Poplave so seveda potrkale tudi na Janezovo srce. Sprva je želel poprijeti za lopato, a pri Young Caritas Slovenija, podmladku Slovenske karitas, so mu namenili druge naloge. Skrbel je za logistiko, prevoze, organizacijo … Šest dni je deloval v okolici Kamnika, Prevalj, Žalca in na drugih prizadetih območjih.    

"Vozil sem delovni material, raznašal darilne bone za trgovine, enkrat sem na delovišča spremljal televizijsko novinarsko ekipo … Veliko sem se vozil med različnimi prizadetimi kraji, ljudje so bili veseli, počutili so se slišane. Več kot to, da so na TV, jim je pomenilo to, da se tudi njihova zgodba sliši," poudarja.

Doumel in izkusil je, kako težko je organizirati pomoč prostovoljcev, ki potrebujejo dobra navodila, zagotovitev prevoza, prehrane, pripomočkov in še kaj: "Obenem ima Karitas veliko prednost, saj ima organizirano svojo mrežo po župnijah. Aktivni in neaktivni, vsi so pomagali. Pravzaprav je to nekakšna pajkova mreža – pajkova mreža dobrote. Vsak je napletel svoj delček. Nekdo večjega, drugi manjšega.  Glavno je bilo, da nismo ostali le pred televizorjem."

V dušo so se mu vtisnili žalostni prizori, poplavljeni prostori, zaliti avtomobili, ampak … "Na vsakem dvorišču je bila akcija. Pomagali niso le domači in sosedje, prihajali so ljudje iz vse Slovenije, pomagali so tudi pri sosedih, če je bilo treba. Bil je kislo-sladek občutek. Kisel seveda zaradi nesreče, sladek pa zaradi dobrote." Ljudje so bili najbolj veseli občutka, da niso pozabljeni.

"Škoda je ogromna, ampak že to, da nisi sam, ti pomeni zelo veliko. Ljudje so dobivali elan, ampak ko smo se z njimi pogovarjali, so se jim v očeh nabirale solze: uničeno imetje, toliko dela, prizadevanja, časa, energije je šlo v nič. Neka gospa je pripovedovala o svojem res lepem vrtičku, ki so ga hvalili tudi vsi sosedi. A ga je zasul plaz. Ne glede na vse je treba začeti na novo."

Ko omenjeno, Janez je videl že precej sveta, in to še zdaleč ne le turistično. Na vprašanje, kako bi dogajanje po ujmi primerjal s tistim, kar je spoznal na drugih celinah, je po premisleku odgovoril:

"V primerjavi s tem, kar sem videl v Afriki in Argentini, smo veliko na boljšem. Za ljudi v stiski obstaja veliko oblik pomoči. Zdaj pa je bila škoda res masovna, zato vsi nismo mogli takoj dobiti pomoči. S tem občutkom smo se približali stvarnosti na drugih celinah, kjer nimajo vseh pogojev za preživetje. V Zambiji je namreč usoda leta odvisna od pridelka. Bo suša ali ne? Odvisnost od narave."

"Slovenske stiske so pristne, naše, boleče. A v primerjavi z nekaterimi drugimi nam gre kar dobro. Vsak človek pa ima svoj križ, trpljenje," Janez nikakor ne želi posploševati, ampak uzreti sliko vsakega posameznika: "A lahko si materialno odlično preskrbljen, trpiš pa navznoter. Tega pa na primer v Zambiji nisem srečal veliko. Ljudje si tam zelo pomagajo med sabo, sosedje, sorodstvo. Tam delujejo kot mi zdaj v Sloveniji ob ujmi." Sporočilo, ki si ga je vredno zapomniti.