Mnogim izmed nas se morda zdi, da se sveta maša precej razlikuje od našega siceršnjega življenja. Kar pa ne pomeni, da ti dve stvari nimata ničesar skupnega. Ravno nasprotno: maša je obhajanje Jezusove smrti in vstajenja ravno v kontekstu naših lastnih izkušenj smrti in vstajenja.
K maši ne pridemo zgolj zato, da bi se spomnili, kdo je bil Jezus v daljni preteklosti; vedno znova obujamo, kdo je Jezus za nas, tukaj in zdaj, sredi naših vsakdanjih prizadevanj.
Sredi maše je na vrsti molitev, med katero imamo posebno priložnost, da povežemo skrivnost Jezusove smrti in vstajenja s podobnimi izkušnjami v svojem življenju.
Po pripravi darov na oltarju duhovnik izreče besede: "Molite, bratje in sestre, da Bog, vsemogočni Oče, sprejme mojo in vašo daritev." Ne spreglejte presenetljivih besed: "... mojo in vašo daritev." To pomeni, da k vsaki maši prinesete daritev! Daritev ni zgolj kruh in vino, ki ju prinesemo na oltar: je tudi duhovna daritev nas samih!
Ko odgovorite, izgovorite besede: "Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast svojemu imenu, v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi."
Ko izgovarjate te besede, vas spodbujam, da pomislite na točno določeno "daritev", na konkretno, zahtevno izkušnjo, ki jo boste tisti dan prinesli k maši. Morda trpite zaradi težke bolezni. Morda so vaši družinski odnosi resnično skrhani. Morda se vi ali nekdo, ki ga imate radi, bori z odvisnostjo. Ta bremena, resnična in nerazrešena, so tisto, kar prinesete k vsaki sveti maši poleg oprijemljivih darov kruha in vina.
Ko se izrecno spominjamo teh "daritev" in jih darujemo Jezusu, se opominjamo, da Jezus z nami deli ne le naših drobnih izkušenj "smrti", On je namreč izkusil posledice trpljenja, sporov in človeške šibkosti, temveč tudi izkušnjo "vstajenja": ozdravljenja, sprave in na novo najdene moči, tudi sredi šibkosti.
Pri vsaki sveti maši si osvežimo spomin na njegovo zvestobo v našem življenju. Ko se v tisti kratki molitvi spominjamo lastne "daritve", obujamo upanje, da nam bo še naprej zvest tudi tukaj in zdaj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
