Zakaj se po dela prostem dnevu počutimo tako izčrpane?

Poskušati se sprostiti je težko. Zato smo vsi tako slabi v tem. Zdi se, da ob koncu tedna obstajata le dve vrsti ljudi.

Prvi so "vikend bojevniki", ki imajo poln urnik dejavnosti in opravil. To je tip osebe, ki ima svojega otroka prijavljenega na "vse športe" in preživi konec tedna tako, da hiti od enega prizorišča do drugega, pri čemer se ustavi le zato, da se požene skozi najbližjo restavracijo s hitro prehrano.

To je oseba, ki poskuša v enem koncu tedna prenoviti celotno kuhinjo ali se odloči, da bo v soboto in nedeljo pretekla maraton. Morda pa ta čas izkoristi za nočno potovanje s polnim načrtom, da bi v dveh dneh doživela čim več.

Na drugi strani pa je tip osebe, ki je zelo sproščen in konec tedna nameni sproščanju. Problem lahko nastane, če prepozno vstane iz postelje, sedi v pižami, gleda televizijo, igra videoigre in naroča hrano na dom.

Ne želi se srečati s prijatelji ali obiskati družine, temveč jim kvečjemu tu in tam pošlje sporočilo, da bi imeli občutek, da ohranja pristno družabno življenje. Med delovnimi tedni si "napolni baterije".

Prva vrsta oseb bi lahko izjavila: "Potrebujem dopust od svojega dopusta." Drugi tip verjetno sploh ni nikamor odšel. Skupno pa jima je, da noben od teh dveh pristopov ne prispeva k resničnemu preživljanju prostega časa. Zato se po prostem dnevu pogosto počutimo utrujene, tudi če ne počnemo ničesar.

Časa nismo izkoristili za ustvarjanje pravega prostega časa. Nikoli nismo počivali. Sprostitev, ki je prijetna in nas napolni z energijo, se zdi nenavadno nedostopna. Vemo, da si jo želimo, mislimo, da vemo, kako jo doseči, vendar nam vedno znova spodleti. Tako ostajamo utrujeni. Ves čas.

Ne pozabite, Bog nas je ustvaril za sedmi dan. Ustvarjeni smo za "šabat". To pomeni, da drugi dnevi v tednu, čeprav so po svoje produktivni in dragoceni, niso višek človekovega razcveta.

Problem v našem sodobnem, kapitalističnem svetu je ta, da nas ekonomija in produktivnost tako ženeta, da smo počasi izgubili prosti čas. Ne cenimo ga. Včasih nam ga delodajalci onemogočajo. V drugih primerih smo se mu prostovoljno odpovedali.

Potem ko smo ves teden trdo delali, se lahko ob koncu tedna le še zleknemo na kavč in vegetiramo, saj nas skrbi, da ne bomo mogli preživeti prihajajočega delovnega tedna, če bomo porabili kakršnokoli energijo.

Drugi imajo nasprotno strategijo in skušajo v konec tedna vnesti čim več dejavnosti, ker se ne morejo izklopiti iz delovnega režima. Tako se prosti čas spremeni v svojevrstno delo, kot da je bil konec tedna dober le, če je bil čim bolj produktiven. Oba pristopa nas izčrpata.

Ko gre za prosti čas, imamo svoje prednostne naloge obrnjene na glavo. Obe strategiji, torej da ne storimo ničesar, ker želimo biti v ponedeljek zjutraj sveži, ali da izkoristimo prosti čas kot vzporednico z delom, ker smo odvisni od stresa, sta neuspešni.

Razmerje med prostim časom in delom bi moralo biti obratno. Delamo – po možnosti dobro, pošteno delo, ki nas na svoj način zadovoljuje –, da bi se pripravili na prosti čas. Prosti čas je razlog, da smo bili ustvarjeni. To je naša sreča.

Za pravo preživljanje prostega časa sta potrebna vaja in trud. Prvi, majhen korak je, da začnemo ceniti navidezno brezdelne, skromne dejavnosti, ki jih opravlja človek – vrtnarjenje, branje knjige, kuhanje kave, opazovanje ptic, dolgi sprehodi in tako naprej – te dejavnosti se zelo razlikujejo od sedenja pred televizorjem.

Ne odvračajo pozornosti, temveč nas pustijo same z našimi mislimi. Zahtevajo malo truda, vendar nam omogočajo, da svobodno dihamo, smo sami s seboj in se sprostimo.

Vse druge stvari so le odvračanje pozornosti. Družbena omrežja, televizija, nepotrebni opravki, nenehna dejavnost samo zato, da bi nekaj počeli, vse to nas še naprej odvrača od nas samih. Zato zapravljanje časa z motečimi dejavniki, pa naj terjajo malo ali veliko energije, ni sproščujoče.

Obiščite babico, pojdite na čaj s prijatelji, opazujte svoje otroke pri nogometu (samo tekmo ali dve, nato pa si privoščite kepico sladoleda in se zadržujte na igrišču), pojdite na tek po gozdu, igrajte inštrument, posvečajte se kakšnemu hobiju in, kar je najpomembneje, "družite" se tudi z Gospodom.

Ne pretiravajte. Prosti čas ni delo. Je pa napor. Razlika je ta, da ko se za prosti čas potrudimo, nas ta nagradi z dodatno energijo.

Glavna in najboljša nagrada za prosti čas je sreča, ki jo prinaša. Pomembna pa je tudi druga nagrada, in sicer ta, da je prosti čas temelj kulture. V prostem času ustvarjamo in gradimo, beremo knjige in poslušamo glasbo, se sproščamo v naravi ali se lotimo prizadevanj za izboljšanje svojega življenja.

Čista in preprosta motivacija je, da so to stvari, ki jih radi počnemo. Kot je v svoji knjigi na to temo zgovorno opozoril Josef Pieper, smo več kot le produktivni delavci za gospodarstvo.

Tu smo zato, da ustvarjamo lepoto in živimo lepa življenja, da ta lepa življenja praznujemo z družino in prijatelji ter da ta življenja postanejo dragoceno in primerno darilo Bogu, stvarniku nedelje in viru vse sreče.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.