Sveta moža iz 17. stoletja sta me naučila, kako rasti v resnični intimnosti

Na fakulteti sem v zadnjem letniku prejela zanimivo nalogo. Domisliti sem se morala svojega življenjskega vodila. Cilj je bil sestaviti niz vodilnih načel, ki bi povzela, kdo želiš biti. Ko sem snovala svoje vodilo, sem premišljevala o času študija in presenetila me je osamljenost, ki me je obdajala na fakulteti ‒ z leti sem spoznala, da ljudje hrepenijo po medsebojni povezanosti (in da jim je primanjkuje).

Prva vrstica mojega vodila je zato postala: "Bojuj se proti osamljenosti." Preostanek svoje prihodnosti sem želela posvetiti dejavnemu ukvarjanju z drugimi ljudmi, da bi premagovala osamljenost, kjerkoli je to mogoče.

Pomembno je krepiti naše medčloveške odnose. Vsi pa smo bili ustvarjeni za en poseben odnos, ki je pomembnejši od vseh drugih. Prav ta poseben odnos je tisti, ki nam lahko zagotovi najpristnejšo zaupnost, najtrajnejše zdravilo proti osamljenosti in tisti, ki ne bo razpadel, ne glede na to, kakšne napake bomo delali.

Bolj kot kdorkoli drug sta me dva celibatna pisca iz 17. stoletja naučila, kako živeti ta najpomembnejši in najzaupnejši odnos ‒ odnos z Bogom, mojim Stvarnikom in Odrešenikom.

To sta brat Lovrenc od Vstajenja in sveti Alfonz Liguori. Vsak izmed njiju je napisal zelo kratko, lahko berljivo knjižico, ki jo toplo priporočam. Gre za knjigi Vaje za Božjo navzočnost in Kako se nenehno in prijateljsko pogovarjati z Bogom.

Tema obeh knjig je nekaj podobnega kot "vsako misel podvreči poslušnosti Kristusu" (o čemer govori sveti Pavel v 2 Kor 10,5), tako da mu vedno znova izročamo svoj dan. To pomeni, da lahko vsak vsakdanji, grd, izjemen in lep trenutek svojega življenja uporabite za rast v odnosu z Bogom.

Sveti Alfonz navaja številne praktične korake, kako obračati vsakdanje trenutke k Bogu. Trije izmed njih gredo takole: Najprej se zavedajte, da je vse, kar vas obdaja, njegov dar. Ko opazite lepoto sončnega zahoda, snežinko na oknu ali majhno rastlino, ki si utira pot skozi razpoke na pločniku, se mu nemudoma zahvalite za njegovo stvarstvo. To velja za vse dobre stvari, ki se zgodijo čez dan.

Drugič, takoj prosite za pomoč pri težavah, ki se pojavijo v dnevu. Se spomnite, ko je Peter začel hoditi proti Jezusu v vodi in se je zbal ter se začel potapljati? Pokliče Jezusa z besedami: "Gospod, reši me!" Jezus nemudoma iztegne roko (Mt 14,30-31). Zadošča že, če v mislih preprosto zakličete: "Gospod, pomagaj!"

Tretji način, kako živeti to bližino z Bogom, pa je, da se potopimo v njegovo besedo in milosti. V knjigi svetega Alfonza je veliko neposrednih navedkov ali namigov na Sveto pismo, kar kaže na dejstvo, da bolje poznaš Božjo besedo, lažje ti pride na misel v vsaki okoliščini. To lahko preizkusite na preprost način: vsak dan nekaj minut počasi prebirajte psalme ali evangelije. Tudi maša je odlična priložnost za spoznavanje Božje besede.

Brat Lovrenc v svoji knjigi navaja še neposrednejši in dostopnejši način za rast zaupnosti. Pri vsem, kar počnete, od pomivanja posode, sprehajanja s psom do dela na vrtu, lahko oblikujete navado, da vsak trenutek podarite Bogu. Brat Lovrenc ni maral kuhinje ‒ v svoji redovni skupnosti bi veliko raje počel karkoli drugega. S pomočjo vaj za Božjo navzočnost pa se mu je kuhinja zdela sprejemljiva in je celo vzljubil pomivanje posode.

Poglobimo se v primer kuhinje brata Lovrenca. Ko po obroku vstopite v prostor, da bi pomili posodo, ta trenutek darujte Bogu. To je tako preprosto kot tiha molitev: "Izvoli, Jezus, ta krožnik je zate."

Ali pa: ko se zbudite in si umivate zobe, lahko tiho rečete: "Jezus, ljubim te, hvala ti za ta dan. Ta svež dah je zate." Seveda uporabite svoje besede, po besedah brata Lovrenca pa je ključ v zavedanju, da ste v vsakem trenutku v Božji navzočnosti in da mu to čim pogosteje priznate.

Vpogleda obeh svetih mož odlično delujeta drug z drugim. Bolj se Bogu zahvaljujete za lepoto, ki jo vidite, ga prosite za pomoč v svojih bojih in se polnite z njegovo besedo, bolj lahko priznavate njegovo navzočnost v vsakem trenutku ‒ in obratno. In tako lahko v globini svoje duše gojimo edino bližino, zaradi katere je resnično vredno živeti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.