Kakšen je vajin zakon, je pomembnejše, kot si mislita

Danes popoldne sem si vzel nekaj ur prostega časa, da bi se z ženo in otroki odpravil nabirat jabolka. Osem nas je sedlo v naš razmajan enoprostorec in se odpravilo v sadovnjak. Petletnica je na svojem sedežu začela delati selfije. Druga hčerka je poskrbela za glasbeni izbor. Najstnica na sprednjem sedežu se je smehljala, ko je svoji mami skušala podati navodila za vožnjo.

Na kmetiji so otroci tekali med vejami jablan, ki so bile obložene s sadjem. Od veselja so z vej trgali temno rdeča jabolka in jih zlagali v vreče. Žena je za kratek čas naslonila glavo na mojo ramo. Svetloba je skozi listje prodirala v zlati barvi. Stal sem zadovoljen, preprosto srečen, da sem bil tam.

Opis teh nekaj naključnih ur družinskega življenja ne pomeni veliko, a zame je vse. To je plod desetletij predanosti, odnosa, ki je z leti dozorel in postal osrednja sila vsega, kar sem.

Takšni družinski trenutki so v resnici veliko bolj dragoceni, kot si mislimo. Vsak par se zaveda, da je zakonski odnos pomemben zanju in za njuno družino. Morda pa se ne zavedata, da je njun zakon pomemben tudi za vse druge. Zakonska zveza je temelj družbe. Brez zakonske vezi vse drugo razpade.

Janez Krizostom (Zlatousti) je menil, da je ta tema tako pomembna, da je o njej redno pridigal. Njegove homilije so zbrane v knjigi On Marriage and Family Life (Zakonska zveza in družinsko življenje), ki jo toplo priporočam in v kateri spodbuja poročene pare v svoji cerkvi.

Pravi jim: "Ljubezen med možem in ženo je sila, ki spaja družbo."

Ta izjava je osupljiva. Zame je še posebej ganljiva, ko pomislim na svoj zakon in način, kako moja žena izraža svojo ljubezen do mene. Gre za majhne stvari. Opazi, ko imam pozen sestanek, in mi pripravi večerjo, ko pridem domov. Pusti mi zadnji kos jabolčne pite. Opazi razrahljan gumb na moji srajci in ga spet prišije, še preden se zavem, da ga je treba popraviti.

Bistvo je, da je vez med možem in ženo konkretna in oprijemljiva. Je v podrobnostih, v načinu, kako si dva delita življenje. Če imata otroke, se njuna ljubezen razširi in vez se še okrepi. Spet se izraža v podrobnostih – obiranju jabolk, spremljanju otrok na treninge, pomoči najstniku pri prvih prevoženih kilometrih, pomoč drug drugemu v težkih trenutkih.

Ti drobni trenutki ne ostanejo v zakonu. Dobijo vesoljno težo. Pokažejo se kot tehtni, kot živa izkušnja ljubezni, ki se izraža v tisočerih krepostnih dejanjih. Tako se ustvarja zdrava družba. Ne gre za politike, upravljavce financ ali svetovne odločevalce – zdravo družbo ustvarjata zakon in družina.

Zakonska zveza ustvarja družbo in ne obratno. Noben odnos ni tako tesen kot odnos med možem in ženo. Njuna vez je tako močna, da ustvarja pogoje za vse druge človeške odnose. To ne pomeni, da mora biti vsakdo poročen; vsi imamo svoje poklice, pomeni pa, da je obstoj zakonske zveze nujen za vse naše razcvete.

Zlatousti piše: "Kako težko je imeti harmonijo, če moža in žene ne povezuje moč ljubezni!" Morda je to spoznanje ključ do razumevanja, zakaj uči, da je zakonska zveza temelj družbe. V središču človeške interakcije mora biti ljubezen.

Zakonska zveza je dragocena prav zato, ker tvori vez, v kateri se ljubezen preizkuša in krepi. Zaradi svojega zakona sem boljši človek tudi zunaj doma. Bolje opravljam svoje delo v službi, vozim bolj varno, več prostovoljno delam, pazim na otroke v parku ter se bolj aktivno zanimam za lokalne zadeve in sprejemanje zakonov.

Gre za majhne stvari. Ta majhna dejanja ljubezni so lepilo, ki vse drži skupaj. Moje popoldne v sadovnjaku, kjer obiram jabolka, je moj rajski vrt. Preprosta dobrota se me globoko dotakne in ima ustvarjalno moč, ki me spodbuja, da si še naprej prizadevam postati človek, za katerega upam, da bom nekoč postal.

Ne bom tako nepremišljen, da bi trdil, da sem svetnik, ki je svet naredil drastično boljši, a zaradi mojega zakona morda nekoč bom.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kaja Zupanc.