Morda ste že slišali za zgodovinsko nanizanko Dobrodelni bazar (El bazar de la Caridad). Ta francoska produkcija predstavlja zgodbo tragičnega požara na istoimenskem dobrodelnem dogodku, v katerem je življenje izgubilo na desetine ljudi, predvsem žensk in otrok.
Čeprav so liki v nanizanki izmišljeni, se je vredno spomniti ene resničnih protagonistk te zgodbe, bavarske princese Sofije Bavarske (sestre avstrijske cesarice in madžarske kraljice Elizabete Bavarske, bolje poznane po vzdevku Sisi).
Kot da bi šlo za družinsko prekletstvo, Sofija v svojem življenju ni bila srečna. Ko je prebolela zlomljeno srce, bila ozdravljena globoke depresije in nazadnje našla uteho v veri, je izgubila življenje v požaru na dobrodelnem bazarju.
Srečno otroštvo
Idilični grad družine bavarskih vojvod v Possenhofnu je bil dom Maksimilijana, njegove žene Ludovike in dolgega seznama otrok, ki so prihajali na svet. Sofija je na svet prijokala 22. februarja 1847 in živela srečno otroštvo s svojimi brati in sestrami.
V mladosti je bila zaljubljena v svojega bratranca, bavarskega princa Ludvika. Oba sta oboževala glasbo in uživala v delih Wagnerja, njunega najljubšega skladatelja. Do poroke pa ni prišlo.
Dva dni pred predvidenim slavjem je Ludvik brez prepričljive razlage razdrl zaroko. Sofija je bila zaprepadena, njeni starši pa močno ogorčeni. Tolažbo je sprva našla v objemu fotografa, ki ga njeni starši niso odobravali.
Naslednje leto se je poročila s princem Ferdinandom Orléanskim v dogovorjeni poroki, ki jo je Sofija sprejela z vdanostjo. Po rojstvu dveh otrok je kmalu začela trpeti za hudo depresijo.
Njen mož se je trudil na vse mogoče načine, da bi se njeno stanje izboljšalo, a ko je odkril, da je začela afero z drugim moškim, jo je dal zapreti v psihiatrično bolnišnico.
Sofija je svoje mesto v svetu in mir, ki ga je potrebovala, našla pri dominikanskih sestrah. Vstopila je v dominikanski red in se nastanila v Parizu, kjer se je popolnoma posvetila dobrodelnosti.
Eden najpomembnejših dobrodelnih dogodkov, ki je tedaj potekal v francoski prestolnici, je bil znan kot Dobrodelni bazar. Leta 1897 so na njem sodelovale tudi dominikanke. Sofija je z veseljem pomagala na stojnici svoje kongregacije.
Bazar je potekal v lesenem skladišču, ki je bil poln nevarno vnetljivih materialov. V njem so postavili tudi "kino", kjer sta brata Lumière predvajala nekaj prvih gibljivih slik v zgodovini kinematografije.
Zdelo se je, da gre vse dobro in da je bil uspeh zagotovljen, kot na prejšnjih dogodkih, ko se je nenadoma vžgal projektor in povzročil, da je zgradba v manj kot petnajstih minutah pogorela do tal.
V požaru je zaradi samega ognja in stampeda umrlo več kot sto ljudi, nekaj ljudi je svoje življenje izgubilo tudi zato, ker so želeli pomagati drugim: med njimi je bila tudi Sofija. Bazarja ni hotela zapustiti, dokler ni bila prepričana, da so bili vsi otroci na varnem; ko je dosegla cilj, je bilo zanjo že prepozno.
Vojvodinjino telo je bilo po požaru neprepoznavno, identificirali so jo po analizi zob. Novica o njeni smrti je pretresla ljudi, ki so v njej odkrili prijazno dušo, kot tudi njeno sestro, ki jo je izguba mlajše sestre močno pretresla.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
