Bi bili radi iz dneva v dan bolj sveti? Tu je nekaj konkretnih nasvetov Benedikta XVI.

Papež Benedikt XVI. je bil teolog z nogami na trdnih tleh, zelo jasno je prepoznaval vsakodnevne težave, ki nas ovirajo pri srečevanju s Kristusom. V pridigi v adventu 2009 je povedal: "Vsi doživljamo, da imamo v vsakodnevnem življenju premalo časa za Gospoda in prav tako premalo časa sami zase. Hitro se nam zgodi, da nas popolnoma posrka tisto, kar je 'nujno treba postoriti'." Le kdo še ni doživel obdobij, ko je bilo treba urediti toliko nujnih stvari, da nismo imeli časa in volje za bistveno?

In kaj je bistveno? Za Benedikta XVI. je to srečanje s Kristusom. "Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev," je zapisal v okrožnici Bog je ljubezen. Vera je predvsem odnos, srečanje z Bogom. Novo obzorje je svetost, postati svet.

Na poti svetosti pa napredujemo z rednim srečevanjem Kristusa, da se "nalezemo" njegove ljubezni: "Takoj ko postanete prijatelji Boga, se vam vse v življenju začne spreminjati. Ko ga začenjate bolje spoznavati, boste ugotovili, da si želite, da bi vaše življenje odsevalo vsaj malo njegove neskončne dobrote." (Nagovor na univerzi v Twickenhamu v Združenem kraljestvu, 17. september 2010)

Benedikt XVI. ima nekaj popolnoma uresničljivih in preprostih predlogov o tem, kako postati prijatelj Boga.

Odnos, ki ga ne hranimo, usahne. To velja za odnose v zakonu, družini, med prijatelji in tudi za odnos z Gospodom. Zato je Benedikt XVI. rekel: "Dan se mora začeti in končati s stikom z Bogom, vsaj na kratko." S preprostim "stikom". To sploh ni nujno molitev, temveč zgolj misel, vzgib srca, beseda slave ali zahvale ob začetku in zaključku dneva.

Med zadnjo splošno avdienco, 27. februarja 2013, je Benedikt XVI. predal lepo in kratko molitev ter spodbudil, da bi jo vsako jutro zmolili in tako izkazali svojo ljubezen Gospodu, se mu zahvalili za dar vere:

Za Benedikta XVI. je dar vere "najdragocenejše dobro, ki nam ga nihče ne more vzeti".

"Hrepenenje po veselju je zapisano v človekovo srce," je rekel Benedikt XVI. na 27. svetovnem dnevu mladih leta 2012. Ne takojšnja in začasna zadovoljstva, temveč "globoko veselje, popolno in trajno, ki zmore dati življenju 'okus'". Da bi ga okusili, je treba zaznati preprosto veselje, ki nam ga podarja Gospod.

Benedikt XVI. omenja nekaj priložnosti za veselje: veselje do življenja, veselje nad lepoto narave, veselje nad dobro opravljenim delom, veselje do služenja, veselje nad iskreno in čisto ljubeznijo. "In če smo pozorni, bomo našli še veliko drugih razlogov za veselje: čudoviti družinskih trenutki, prijateljstvo, odkrivanje lastnih sposobnosti in uspehov, pokloni, ki prihajajo od drugih, sposobnost izražanja, občutek razumevanja, občutek biti koristen za druge."

"Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta" (Jn 6,51). Obljuba Kristusa samega, vsako evharistično obhajanje zakramentalno uresničuje dar, ki ga je naredil Jezus iz svojega življenja. Zato je za Benedikta XVI. "bistveno, da nobene nedelje ne preživimo brez srečanja z vstalim evharističnim Kristusom; to namreč ni dodatno breme, temveč luč celega tedna".

Že leta 2009 je Benedikt XVI. omenjal idejo o "dnevni beležki", nekakšnem osebnem dnevniku, v katerega bi zapisovali znamenja, ki nam jih pošilja Bog. Da bi se bolj zavedali, kako pozoren je Bog do vsakega bitja in kako močno nas ljubi. "Vsak dogodek dneva je znamenje, ki nam ga pošilja Bog, znamenje njegove pozornosti, ki jo izkazuje vsakemu od nas. Kolikokrat nam Bog daje zaznati znamenje njegove ljubezni! Vodenje nekakšnega 'notranjega dnevnika' njegove ljubezni bi bila lepa odrešujoča naloga za naše življenje!"

Kot ljubitelj glasbe je Benedikt XVI. okusil lepoto, ki vodi k Bogu. Med splošno avdienco avgusta 2011 je zaupal, kako se ga je dotaknil Bachov koncert v Münchnu: "Ob koncu zadnjega dela Cantate sem začutil, ne toliko na razumski ravni, temveč globoko v srcu, da mi je vse, kar sem slišal, govorilo o resnici, resnici najvišjega skladatelja, in me spodbudilo k zahvaljevanju Bogu." Via pulchritudinis, pot lepote, je ena izmed poti, ki lahko vodijo k Bogu in nam ga pomagajo srečati.

"Obstajajo umetniški izrazi, ki so prava pot k Bogu, najvišji Lepoti, in ki nam pomagajo rasti v odnosu z Njim, v molitvi," še pravi Benedikt XVI. "Gre za dela, ki so nastala iz vere in izražajo vero." Mi se pa ozrimo proti katedralam, ki "dvigujejo naš pogled in duha v višave," ali pa prisluhnimo delčku sakralne glasbe, po kateri se "naša duša" lažje obrača k Bogu.

V dokaj osebnem pogovoru ob pripravah na apostolsko potovanje na Bavarsko septembra 2006 je Benedikt XVI. poudaril, kako pomembno je, da se ne jemljemo preveč resno in da znamo užiti drobna veselja v življenju: "Sam nisem tip človeka, ki bi imel vedno na zalogi kakšno šalo. Ampak zdi se mi, da je zelo pomembno znati zbirati zabavne plati življenja, zajeti njegovo veselo razsežnost in ne vsega jemati preveč tragično." In za zaključek: "Neki pisatelj je rekel, da angeli lahko letijo zato, ker se ne jemljejo preveč resno. Mi pa bi mogoče lahko leteli, če se ne bi tako napihovali."

Benedikt XVI. je gojil globoko pobožnost in zaupanje do svetnikov, do "teh mož in žena, ki so bili po svoji veri, ljubezni in svojem življenju svetilniki mnogim generacijam in danes tudi nam". Od svoje prve maše, ki jo je daroval kot papež, 24. aprila 2005, se je zatekal k celi četi svetnikov: "Četa božjih svetnikov me varuje, podpira in nosi." Vse krščene vabi, da ravnajo enako, še zlasti "naj se zgledujejo po njih, prosijo za njihovo priprošnjo, stopijo v občestvo z njimi". Kajti, še nadaljuje, "občestvo s svetniki nas povezuje s Kristusom, iz katerega prihajajo in izvirajo vse milosti in celo samo življenje Božjega ljudstva" (prim. Luč narodov).

Kljub življenjski mrzlici Benedikt XVI. vabi, da si redno vzamemo trenutke tišine, kar je kraljevska pot k srečanju z Bogom, prostor, kjer pustimo, da spregovorijo "veselje, preobremenjenost, trpljenje", potreben čas "za razločevanje, kaj je pomembno, kaj je nekoristno in kaj nebistveno". "Ni presenetljivo, da sta v različnih verskih izročilih prav samota in tišina privilegiran prostor, ki pomagata ljudem ne samo najti sami sebe temveč tudi najti Resnico, ki osmišlja vse stvari," ugotavlja v sporočilu ob 46. svetovnem dnevu družbenih komunikacij maja 2012. "Če Bog človeku govori v tišini, tudi človek najde možnost, da v tišini govori z Bogom in o Bogu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.