Mladi par: “Najina želja je kmetijo popeljati v smer, da bova od nje lahko tudi sama živela”

Žan Koroša in Nastja Gregorec prihajata iz osrčja Prlekije, natančneje iz Križevcev pri Ljutomeru. Na kmetiji se osredotočajo na prašičerejo, pri čemer izstopa slovenska avtohtona pasma krškopoljskega prašiča.

Poleg prašičev imajo na svoji kmetiji tudi kokoši in ovce, na njihovih njivah pa uspevajo koruza, ječmen, pšenica, oljna buča, sončnice in česen.

Kmetija Koroša je srednje velika družinska posest, kjer so ženske od nekdaj igrale ključno vlogo. Prve prašiče je na to kmetijo prinesla Žanova babica, medtem ko je Žanova mama pred več kot desetimi leti omogočila razvoj mesnopredelovalne dejavnosti.

"Kakšne spremembe bodo zaradi mene, bomo še videli," v smehu pripomni Nastja, ki izhaja iz mlekarske kmetije.

Obdelujejo dobrih 30 hektarov ornih površin, na posestvu pa redijo približno 150 prašičev, 40 kokoši in enega petelina ter tri ovčke. Posebej velja omeniti glavnega merjaščka, ki sliši na ime Štef.

"Prašičje meso predelamo v domače mesnine, v domači trgovini pa prodajamo tudi bučno olje, česen in jajca ter sončnično seme. Posebnost naše kmetije je zaključen krog. Naše živali jedo hrano z naših njiv, prašiči za predelavo se skotijo v domačem hlevu. Mi jih vzredimo, predelamo in prodamo," pojasnjujeta Nastja in Žan.

Gospodar kmetije je Žanov oče Marjan, ki izvaja tudi vsa mesarska dela, mama Tea pa je njegova desna roka. Prav ona je "kriva", da so se preusmerili v predelavo mesa.

"Poleg naju je na kmetiji še nepogrešljiva članica teta Metka, ki najpogosteje vihti metlo in zalivalko."

Z delom na kmetiji se za zdaj preživljata oče in mama, teta je upokojena, Nastja in Žan pa imata vsak svojo službo. Nastja je po izobrazbi profesorica razrednega pouka, zaposlena pa je kot knjižničarka in učiteljica na Centru za sluh in govor Maribor.

Žan je gradbeni tehnik, ki se je spogledoval s poklicem vzgojitelja, preizkusil se je tudi v vojaških vodah, sedaj pa je zaposlen kot prodajalec v kmetijski trgovini.

V njihovi domači trgovini najdemo kar 25 različnih mesnih izdelkov, s katerimi sodelujejo tudi na različnih ocenjevanjih.

"Plakete in kolajne nam ne pomenijo veliko, so pa potrditev, da so naši izdelki dobri. Nazadnje smo prejeli zlato nagrado za čurko – kolino in prleško tűnko. Pokali s pingponga in ribičije pa tudi najdejo svoj prostor v vitrini," pravi Žan in doda, da bosta z Nastjo letos začela graditi lastno hišo, ki bo le nekaj korakov stran od sedanje domačije.

Nastja in Žan sta se spoznala na eni od študentskih zabav v Mariboru. "Jaz sem bila pogumna in Žanu žvižgala iz študentske sobe, čez čas sva se našla na Facebooku, sledil je prvi čaj. Na kmetijo sem se skoraj dokončno preselila pred epidemijo, ko nam je bilo onemogočeno gibanje med občinami," se spominja Nastja.

Nastja in Žan sta člana Društva podeželske mladine Sv. Jurij ob Ščavnici. Žan se je pridružil društvu na Nastjino pobudo. Oba sta tudi člana lokalnega gasilskega društva. Nastja kot knjižničarka zelo rada v roke prime knjigo, Žan pa je v preteklosti treniral nogomet in atletiko.

Blizu sta mu bila zlasti tek na 21 in 42 kilometrov. Zelo spretno se suče tudi na plesišču. A ne glede na različne dejavnosti, s katerimi se ukvarjata, zlahka najdeta kakšen skupen hobi, kot je vzpon na kakšen hrib ali goro.