Poslanstvo mlade mamice Rachel je opozarjati na duševno zdravje mater, da bi bile druge ženske lahko deležne pomoči, ki jo potrebujejo.
Rachel se je udeležila 16-kilometrskega teka Captain Bill Gallagher 10 Mile Island Run v ameriškem New Jerseyju, da bi zbrala sredstva in ozaveščala o tej zelo pomembni, toda pogosto spregledani težavi.
Rachel je svojemu cilju predana iz osebnih razlogov. Njena pot se je začela, ko je kmalu po prvem rojstnem dnevu svojega prvorojenca izvedela, da pričakuje dvojčka.
Nosečnost je bila zelo zahtevna in visoko tvegana, poleg tega pa je morala na višku epidemije še skrbeti za svojega malčka. Na neki točki so jo morali zadržati v bolnišnici zaradi strahu pred prezgodnjim porodom in večino nosečnosti je preležala v postelji.
Po rojstvu dvojčkov februarja 2021 je povedala: "Na seznamu težav, ki so me pestile, sem lahko odkljukala skoraj vse simptome poporodne depresije: nespečnost, neskončno utrujenost, osamljenost in panične napade."
Skrb za tri otroke, mlajše od dveh let, jo je med okrevanjem po nosečnosti in porodu pripeljala do roba zloma.
"V celoti sem delovala po preživetvenem programu," se spominja. "Ko se oziram nazaj, se mi zdi, kako mi je nekako uspelo prepričati samo sebe, da sem v redu in da je vse odlično, medtem ko sem se v resnici počasi telesno in duševno utapljala."
"Depresija me je sčasoma privedla do samopoškodovanja in samomorilnih misli," pripoveduje. "Nenehno sem nihala med samozavedanjem, da je nekaj hudo narobe in da potrebujem pomoč, ter popolno predajo simptomom depresije in prepričevanju same sebe, da se ne da ničesar storiti. Stiska in brezup, ki sem ju občutila, sta bila neizmerna."
Na srečo je Rachel našla pomoč in podporo, ki ju je potrebovala. "S pomočjo zdravnikov in terapevta sem uspešno stopila na dolgo pot okrevanja in našla pot nazaj k sami sebi," je dejala.
Glas za druge matere
Poporodne duševne motnje so izjemno pogoste: za njimi trpi ena od petih žensk v Združenih državah Amerike, in sicer za stanji, kot so tesnoba, poporodna depresija in s porodom povezane posttravmatske stresne motnje. V prvem letu po porodu devet odstotkov mladih mamic umre zaradi samomora.
Tragično je, da 75 odstotkov prizadetih žensk ni deležnih zdravljenja, čeprav se ta stanja z zgodnjim posredovanjem in zdravljenjem skoraj vedno izboljšajo.
Rachel se je po lastni pretresljivi izkušnji pogumno odločila deliti svojo zgodbo: drugim materam želi zagotoviti, da niso same.
"Med okrevanjem in odpiranjem o svoji izkušnji sem se začela zavedati, kako malo se o poporodni depresiji javno govori," je dejala. "Želela sem razširiti zavedanje o resnosti te bolezni, ki je med mamicami vse prepogosta."
Za tek se je odločila, da bi združila svojo ljubezen do te dejavnosti in željo, da osvetli vprašanje duševnega zdravja mater. Poleg tega je bil tek odlična priložnost, da znova najde svojo strast kot ženska.
"Vse življenje sem bila športnica, igrala sem v ženski ekipi za lacrosse na univerzi Notre Dame, in vedno sta me privlačila tekmovanje in telesni napor," je dejala. "Ko sem rodila tri otroke, se mi je zdelo, da sem izgubila del svoje športne istovetnosti, ki je bila nekoč tako zelo navzoča. Želela sem trenirati za nekaj, za kar sem vedela, da bo težko in me bo prisililo, da ne bom samo znova dala prednosti svojemu telesnemu zdravju, temveč mi bo pomagalo, da se bom duševno znova povezala s tekmovalnim duhom, kakršnega sem premogla že od malih nog."
Fundacija Alexis Joy
Odločila se je za tek in zbiranje sredstev za Fundacijo Alexis Joy: ta v sodelovanju z mrežo Allegheny Health Network pomaga ženskam in družinam, ki trpijo zaradi pred- in poporodnih motenj razpoloženja in tesnobe ter jih te motnje prizadenejo.
Fundacija Alexis Joy je poimenovana po materi, ki je izgubila življenje zaradi poporodne depresije. Ustanovil jo je njen mož Steven, ki organizacijo vodi v čast pokojne žene in matere.
"Ko sem iskala organizacije, ki bi jih lahko podprla, na krajevni ravni ni bilo veliko takšnih, ki bi bile usmerjene zgolj v ta namen, izstopala je le ena," je pojasnila Rachel.
"Zgodba mamice Alexis mi je bila zelo blizu in takoj sem vedela, da želim podpreti to fundacijo. Steven, njen mož, opravlja neverjetno delo v čast svoji pokojni ženi in pomaga številnim materam v stiski na širšem območju Pensilvanije, tako da jim zagotavlja zdravstveno oskrbo, specializirano za poporodno depresijo ter druge pred- in poporodne motnje razpoloženja. Vedela sem, da moram pomagati pri tem."
Rachel je končala dirko in uspešno zbrala 22.288 ameriških dolarjev (kar znaša nekaj več kot 21.000 evrov) za Fundacijo Alexis Joy. Ozaveščanja o tej pomembni temi pa s tem še ni končala.
Vsi lahko sodelujemo pri njenem poslanstvu podpore novopečenim mamicam med nami. Res je, da Rachel teče v vodilni skupini, toda vsi ji lahko sledimo in se pridružimo prizadevanjem za boljše duševno zdravje mladih mamic.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
