Teh 10 latinskih izrekov bi moral poznati vsak kristjan

V času rimskega imperija se je vera širila na zahod in se razvijala, zato je prepredena z latinsko kulturo in jezikom. Prehajala je iz generacije v generacijo z izrazi, hvalnicami in molitvami, ki so jih sestavljali naši predniki.

Ne da bi se posebej poglabljali v izjemno obliko rimskega obreda, lahko s poznavanjem latinskih izrazov odkrivamo vero prednikov, spoznavamo izvor in pomen liturgije ter se uvrstimo v dolgo vrsto predajanja vere.

Kot se je sveti Janez Pavel II., ki je za svojega vzel izrek Totus tuus svetega Ludvika Marije Grignona Montfortskega. Latinski izrazi v malo besedah zajamejo vso filozofijo krščanskega življenja.

Nekdaj je bilo to vodilo jezuitov, pripisujejo ga Ignaciju Lojolskemu. V celoti se je glasilo: "Ad majorem Dei gloriam inque hominum salutem." Kar pomeni: "V večjo Božjo slavo in odrešenje človeštva." V celoti zajame misel reda Jezusove družbe in pomeni, da morajo biti vsaka misel, vsaka beseda in vsako dejanje usmerjeni v edini cilj: Božjo slavo.

Molitev pobožnosti do Jezusovega križa izhaja iz katoliške in anglikanske tradicije. Izrek je vzet iz stare hvalnice Vexilla regis prodeunt (Kraljeve zastave so dvignjene), ki jo je napisal poitierski škof Venantius Fortunatus v šestem stoletju in so jo slovesno zapeli na veliki četrtek.

Prvič so jo zapeli novembra leta 569 med procesijo z relikvijo pravega križa. Relikvijo je z Vzhoda poslal bizantinski cesar Justin II. na prošnjo svete Radegonde in jo slovesno prenesel v Poitiers. V 19. stoletju je bil izrek izbran za vodilo kongregacije Svetega Križa, ki jo je v Mansu ustanovil blaženi Basile Moreau.

Izraz hvaležnosti Bogu za prejete milosti. Besedna zveza se najprej pojavi v Svetem pismu pri svetem Pavlu: "Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu," (1 Kor 15,57). "Hvala Bogu, ki nas v Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih blag vonj njegovega spoznanja." (2 Kor 2,14)

V liturgiji ima pomembno mesto, tako pri sveti maši kot v bogoslužnih urah. Večkrat jo zbrano ljudstvo izgovori v odgovor po prebrani Božji besedi in tudi duhovnik v dialogu pred evharistično molitvijo.

Duhovnik: "Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu!"
Ljudstvo: "Spodobi se in pravično je."

Besedna zveza Deo gratias pa je našla mesto tudi v vsakodnevnem govoru, v znamenje hvaležnosti za prejet dar od Boga. Po pravilu svetega Benedikta se je samostanski vratar ob tujčevem trkanju na vrata vsakokrat najprej odzval z: "Deo gratias."

Slava Očetu je doksologija, to je kratka hvalnica Bogu Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. V bogoslužnih urah je Slava Očetu vedno na koncu psalmov. Molimo ali pojemo jo tudi na koncu vsake desetke rožnega venca. Čudovit način, da počastimo sveto Trojico.

Najčudovitejša hvalnica. Prvi stavek Marijine molitve, ki jo je izrekla ob srečanju s sorodnico Elizabeto. V tej pesmi, zapeti med večernicami, Marija poveličuje številna velika Božja dela, ki jih je Bog storil njej in narodom. Celotna hvalnica se glasi:

Besede je izrekel vstali Kristus, ko je po smrti stopil med učence, kot omenjata Luka in Janez v evangelijih. "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam." (Jn 20,21) Izraz se večkrat pojavi v liturgiji. Po evharistični molitvi so verniki povabljeni, da si med seboj v Kristusovi ljubezni podelijo mir. In duhovnik na koncu maše povabi, da v svet ponesejo Kristusov mir: "Pojdite v miru!"

Izraz Requiescat in pace ali RIP izhaja iz krščanske molitve za rajne. Latinski izraz je bil prvič uporabljen v osmem stoletju. S to molitvijo prosimo, da bi duša rajnega prišla v nebesa in dosegla večni mir. Te besede še danes izgovarjamo na katoliškem pogrebu:

Molitev Pozdravljena, Kraljica je nedvomno najbolj znana starodavna molitev k Mariji. V 11. stoletju naj bi jo setavil Adhémar de Monteil, škof v Puy-en-Velayju, sveti Bernard iz Clairvauxa pa je v 12. stoletju dodal še zadnje tri vzklike (O Clemens, O Pia, O Dulcis Virgo Maria). Ob vsakem vzkliku sledi poklek.

Devica Marija je v tej molitvi prikazana kot Kraljica in Mati usmiljenja, katere srce in oči so uprte v človeštvo. Molitev zaznamuje liturgični čas praznovanja Svete Trojice do adventa (druge tri starodavne molitve so bile Regina Caeli, Ave Regina Caelorum in Alma Redemptoris Mater). Tradicionalno se jo poje ob koncu večera ali ob koncu praznovanja.

Izvor besedne zveze izhaja iz liturgije. Sursum pomeni navzgor, beseda corda prihaja iz besede cor, srce. To je povabilo duhovnika tik pred evharistično molitvijo:

Duhovnik: Kvišku srca!
Zbor vernikov: Imamo jih pri Gospodu.

Sveti Ciprijan in sveti Avguštin sta izrek obrazložila kot temeljno držo kristjana, ki je poklican, da svoje življenje ukorenini v nebesa po Pavlovem povabilu: "Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici." (Kol 3,1) Da bi ponazoril povzdignjenost src, duhovnik izreka molitev s povzdignjenimi rokami.

Izraz je postal splošno znan z Janezom Pavlom II., saj si ga je izbral za geslo ob škofovski posvetitvi in nato še ob papeški izvolitvi. Izraz je vzet iz molitve k Mariji, ki jo je napisal sveti Ludvik Marija Grignon Montfortski v Posvetitvi Mariji za popolno predanost Jezusu Kristusu: "Totus tuus ego sum, et omnia mea tua sunt. Accipio te in mea omnia. Praebe mihi cor tuum, Maria," kar pomeni: "Ves sem tvoj in vse, kar imam, je tvoje. Ti si moje vse. O, Marija, podari mi svoje srce."

Sveti Ludvik Marija Grignon Montfortski pravi, da k Jezusu pridemo po Mariji. Totus tuus je najpreprostejši izrek posvetitve Kristusu s posvetitvijo Mariji.

Dve besedi, ki sta zavzeli osrednje mesto v življenju poljskega papeža: omenjal ju je v svojih rokopisih in ju nenehno ponavljal vse do zadnjega diha.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.