“Vsaka stvar, ki je na začetku težka, je v širšem pomenu odlična življenjska lekcija”

Ajda Lalič kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja poučuje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Pravi, da ima svoj poklic res rada. Nanj so jo pripravili tudi številni interesi in dejavnosti, ki jim je od nekdaj posvečala veliko prostega časa.

V domačem kraju je bila predsednica kulturno-športnega društva, prek katerega je organizirala različne prireditve in delavnice, najbolj je ponosna na devet režiranih otroških predstav z do 50 nastopajočimi. Še vedno je prostovoljna gasilka in članica ekipe prve pomoči pri Rdečem križu, čeprav jim zadnje čase zaradi selitve v drug kraj pomaga bolj na daljavo.

Med epidemijo je začela spet več brati, svoje vtise o prebranem pa zapisovati na knjižni blog Ajda naklada. "Recenzijam prebranega se je pridružil še cel kup projektov za spodbujanje branja. Organiziram Nakladalno značko za otroke, najstnike in odrasle, pa bralni maraton – Nakladaraton, kjer se vsak teden prebere knjiga na določeno temo, in Abecebralnico, v kateri v enem letu sodelujoči preberejo knjige na vseh 25 črk slovenske abecede. Ustvarjanje spletnih vsebin mi vzame precej časa, a je vredno, saj so res odlične spodbude za branje in v času, ko menda več kot pol Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto, se mi to zdi kar pomembno." 

Poleg branja in ustvarjanja spletnih vsebin Ajda rada preživlja čas v naravi in skrbi za svoje živali, vrt in številne sobne rastline.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moram reči, da se idealno zame začne kar večina dni. To pomeni, da vstanem toliko pred službo, da si lahko skuham kavo (vsaj za s seboj) in se v miru odpravim v službo. Če temu sledi mirna vožnja v službo (ki pri meni traja skoraj eno uro), med katero poslušam še kak dober podkast, je začetek dneva res fajn. Nisem preveč zahtevna, kajne?

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… ker s tem najprej izkažeš neko spoštovanje do sebe, pa tudi do ljudi okrog tebe. Zdi se mi, da se sicer daje absolutno preveč poudarka na zunanji videz in v današnji družbi se urejenost večkrat meša s tem, da si oblečen po zadnji modi, da si naličen, da si videti tako kot večina.

Meni je pomembno, da sem urejena tako, da se dobro počutim sama, pa četudi to pomeni, da imam na sebi hecno majico, ob kateri se nasmeji kak učenec ali sodelavec.

3. Velik del prostega časa namenjate spodbujanju branja. Kakšne pozitivne učinke med branjem in po njem opažate pri sebi?
Branje ima zagotovo veliko pozitivnih učinkov. Če berem pred spanjem, me umiri in bolje spim, na splošno pomaga pri koncentraciji, saj nas elektronske naprave sicer navajajo na neomejeno količino dražljajev in informacij, knjiga pa nas uči fokusa na zgolj tisto stran, tisto vrstico … Da ne govorim o vsem, česar se iz knjig naučimo. Tudi empatije, gledati na vsako zgodbo z več vidikov … Branje je na splošno res fajn!

4. Ko knjigo preberete, se vaše ukvarjanje z njo še ne konča. Na katere elemente ste pozorni, ko knjižno delo predstavite na svojem knjižnem blogu Ajda naklada?
Pri predstavitvi knjig vedno predstavim svoje osebno mnenje, ki vsekakor ni strokovno – sem le bralka, ki mogoče prebere malce več kot povprečen bralec. Ravno zaradi tega vedno skušam po kratkem opisu zgodbe (brez kvarnikov, da ne bi komu uničila branja) pomisliti na to, komu bi bila knjiga lahko všeč. Tudi če meni kakšna kdaj ni bila, sem skušala pogledati izven sebe in svojega okusa in premisliti, za koga bi bila ta knjiga mogoče idealna. Velikokrat se dotaknem tudi same izvedbe, npr. prevoda, ureditve, tiska, tudi naslovnice. Vsako knjigo skušam predstaviti tako, da bo nekoga poklicala.

5. Katere tri knjižne naslove priporočate v branje rednim in priložnostnim bralcem?
Saj veste, da je od vseh vprašanj to najtežje, kajne? 😊

Težko dam tri splošna priporočila, pa vendarle:

Sicer pa vedno rada dam kakšno bolj personalizirano priporočilo na svoji Instagram ali Facebook strani, več predlogov pa najdete tudi na blogu Ajda naklada.

6. Tako pri svojem delu kot v prostem času ste obkroženi z mladino. Na kaj bi morali biti pozorni vsi, ki delajo z otroki in mladimi? Česa vas učijo vaši učenci?
Moji učenci so me v 11 letih poučevanja naučili že marsičesa. Ker gre za otroke s posebnimi potrebami, so nekatere izkušnje precej specifične, a jih lahko zagotovo apliciramo tudi na delo s preostalimi otroki in mladimi, pa tudi z ljudmi na splošno.

Naučili so me potrpljenja in to je tisto, česar manjka v teh časih. Vsi bi si vse želeli dobiti in doseči takoj zdaj. Otrokom moramo dati čas, da do nekega cilja pridejo v svojem tempu. Poleg tega so me naučili, da je vsak zagotovo dober v nečem, prav tako pa zagotovo nihče ni dober v vsem. Vsak otrok ali mladostnik lahko najde nekaj, kar rad in dobro počne. Če to uspemo najti in ga v tem spodbujati, bo zagotovo dobil motivacijo tudi za tisto, kar mu morda ne gre. Lahko ga zanima šport, glasba, kuhanje, zgodovina, branje, vrtnarjenje, mogoče avtomobili, živali … vsak naj najde nekaj, s čimer ima veselje, in to razvija.

Še ena zelo pomembna stvar, ki sem se je naučila pri delu, pa je, da je treba najbolj spoštovati individualnost vsakega otroka. Med seboj smo si različni in noben tip človeka ni tisti "tapravi". Nismo vsi vedno veseli, dobre volje, nismo vsi vedno pripravljeni na druženje … Svet se sicer ne more prilagajati vsakemu posamezniku, a tam, kjer se to da, pustimo ljudem biti to, kar so. Pa imejte jih dovolj radi, otroke namreč, da jim postavite zdrave meje, ki jim bodo v življenju prihranile mnogo razočaranj.

7. Kaj vam pomeni prostovoljstvo, ki ste mu bili na različnih področjih predani več let? 
Vedno sem bila precej aktivna in težko pri miru, zato sem od nekdaj morala nekaj početi v prostem času. V naši vasi je bilo že kar logično, da postaneš prostovoljni gasilec, kar sem že zelo kmalu tudi postala. Gasilstvo in zaščita in reševanje na splošno me res veselita in na tem področju sem bila precej aktivna. Zdaj po selitvi sem bolj podporni član. Veliko mi je pomenilo to, da lahko ljudem pomagaš – bodisi na področju preventive ali konkretno na terenu.

V študentskih časih sem bila prostovoljka Slovenske karitas na počitnicah Biserov, kar mi je dalo ogromno izkušenj za delo z otroki. Vmes sem bila članica in pozneje predsednica Kulturnega in športnega društva Peče, s katerim smo organizirali ogromno nekih prireditev, ki so za majhen kraj res velikega pomena.

Po opravljeni gasilski specialnosti Bolničar pa sem postala še članica ekipe prve pomoči pri Rdečem križu Domžale. Prek tega sem delala z begunci leta 2015/2016, pa v času covida in še na več področjih.

Prostovoljstvo mi zaradi vsega naštetega zato pomeni nezamenljiv del mojega življenja, ki mi je dal ogromno znanja, izkušenj, predvsem pa poznanstev. V časih, ko mladi težko spoznavajo nove ljudi (razen na spletu), je prostovoljstvo odličen način, da spoznaš ljudi, ki jih zanimajo enake reči, imajo enake vrednote. Poznanstva, ki sem jih dobila prek prostovoljstva, so mi povsem spremenila življenje na najboljši možen način.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zdi se mi, da je vsaka stvar, ki je na začetku težka, v širšem pomenu odlična življenjska lekcija, npr. moje zdravstvene težave v otroštvu (operacija na odprtem srcu in vstavitev srčnega spodbujevalnika) so me naučile biti samostojna in močna. Morda bi ta izkušnja lahko name imela drugačen učinek, ampak načeloma sem že od majhnega naučena delati v smeri nekega cilja in ob težavah premisliti, kako jo premagati. Na splošno sem dokaj racionalna, skušam realno premisliti o neki težavi, jo rešiti in ne jamrati v nedogled.

Druga takšna preizkušnja je bilo zame delo z begunci v letih 2015 in 2016. Takrat sem se naučila odmisliti predsodke in predvsem sem začela ceniti življenje, ki ga živimo v Sloveniji. Zdi se mi, da smo prevečkrat malce ošabni v misli, da se nam ne more nič zgoditi, da smo mogoče boljši od koga drugega. Takšne izkušnje ti zelo jasno dajo vedeti, da se lahko v trenutku tudi zate vse spremeni. Treba je ceniti življenje in ga jemati takšnega, kot  je. Biti hvaležen za to, kar imaš, in ne vedno videti le sosedove trave, ki je bolj zelena.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Načeloma se ne trudim preveč preganjati vsake slabe volje, saj se mi zdi, da so tudi negativna čustva tu z namenom in je včasih bolje nekaj minut biti zoprn kot pa tiščati to v sebi. (smeh)

Sicer pa so se mi v srce zelo usedle besede sodelavke Mirjam, s katero sem se nekoč pogovarjala o neki težki situaciji. Rekla je, da ona vedno zaupa, da je vse tako, kot mora biti, poleg tega pa ve, da čisto vse mine. Tudi tisto hudo. In to je res.

V kolikor imam težave s tem, da je vse za nekaj dobro, saj je na svetu preveč hudega, da bi lahko vsemu pripisala nek namen, pa trdno verjamem, da vse hudo enkrat mine. Včasih, ko me kaj skrbi, si predstavljam, kako bo videti ta isti problem čez pol leta, čez eno leto, pet let. Je to stvar, na katero bom takrat še pomislila? Največkrat je odgovor ne. Kadar sem slabe volje zaradi kakšnih odnosov, ki zaškripajo, pa imam v glavi vedno dejstvo, da vsem nikoli ne boš mogel biti všeč. In da je tudi to čisto v redu.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… živimo v časih, ko so nam odprte vse možnosti. Sicer pa menim, da je lepo biti kdorkoli in karkoli, dokler si srečen in izpolnjen v neki svoji avtentičnosti. Dokler se ne primerjaš z drugimi in živiš svoje življenje na podlagi svojih vrednot.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.