Vsi v življenju nekaj delamo in vsi potrebujemo tudi počitek. V današnjem svetu je včasih to kar velik izziv, saj nas obdaja več informacij, dogodkov in možnosti kot včasih.
Čas ni razdeljen le na prosti čas in delo. In ko počneš še kaj drugega, najdeš veselje v razvijanju svojih talentov ali v življenje vključuješ več ljudi, si včasih že čuden, ker je treba biti organiziran, da ti vse to uspeva.
Ena izmed aktivnih, a hkrati ponižnih žena je tudi Darja Ovsenik, diplomirana slovenistka in geografinja, novinarka, coachinja, plesalka. Na Aleteii ste jo že lahko spoznali v rubriki Ženska ženski.
Z možem vodita majhno podjetje in različne tečaje, predvsem pa je žena in mamica petim fantom, od katerih sta kar dva para dvojčkov.
Kaj je zate delo?
Mislim, da je delo nekaj, kar je vrojeno v vsako živo bitje. Že če pogledamo seme, ki kali, in izmerimo, koliko energije porabi, da lahko zraste. To je vrojeno v nas, da preživimo. V današnjem času so te dejavnosti zelo različne.
So kmetovalci, ki res delajo za hrano, je pa tudi ogromno poklicev, ki nam ni več treba delati v tem smislu, da posadimo eksistenco, da posadimo seme in pridemo od zrna do kruha. Je pa to še vedno delo. Tako kot pravi slovenski pregovor, delo krepi. Delavnost je ena velika slovenska tema.
Če vprašate ljudi, ki poznajo Slovence v tujini, bodo vedno rekli: "To so pa delavni ljudje." Delo daje nek smisel, če je to usklajeno še z notranjim poslanstvom, je to tudi veselje in zaslužek. Rezultat je lahko denar ali pa druge oblike. Živimo v zahodnem svetu, ki deluje po tem principu.
Tudi sama živiš vero. Kaj misliš, da Bog želi zate? Je Bogu sploh pomembno, kakšno delo opravljamo?
Zagotovo je pomembno, kakšno delo opravljamo. Bog želi, da uresničujemo poslanstvo, in jaz se tukaj rada navezujem na veselje.
V drugi Mojzesovi knjigi piše: "Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa vam bodi svet, sobota, dan počitka za Gospoda! Kdor koli bi ta dan delal, mora umreti."
V resnici umiramo, ker tega ne upoštevamo. (smeh) Primerjava, da je Bog sedmi dan počival, vodi tudi naju z možem. Nedelja je čas za Boga in čas, ko gremo k maši. Tudi mama ne pere perila. Velikokrat rečem, da meni nedelja naredi teden.
Takrat napolnim baterije, ki jih čez teden ne morem. S tem, ko sem rekla, da umiramo, mislim, da ko ne znamo več počivati, v resnici ne znamo več dobro delati. To lahko vprašamo tudi kakšnega športnika, kjer mora biti v procesu tudi čas za regeneracijo.
Kako delavnost prenašaš na otoke?
Če bi vprašala svoje otroke, bi rekli, da mi itak največ delamo. :) Že od majhnega jih skušava učiti, da je delo njihova dolžnost. To ni nekaj, za kar si nagrajen s plačilo, ampak nekaj, s čimer prispevajo, da skupaj živimo. To jim tudi večkrat povem.
Če ne prispevaš, se bomo težko imeli skupaj lepo. Osnovna dela moramo opravljati vsi za to, da naš dom stoji.
Imaš kdaj občutek, da ker vas je več, hitreje opravite delo?
Zdaj lahko rečem, da že. Če bi me vprašali nekaj let nazaj, bi odgovorila drugače. :) Po eni strani sem zaradi tega zelo hvaležna, po drugi pa vem, da bova z možem enkrat spet sama.
Si tudi coachinja. Ker je to v Sloveniji precej nov pojem, bi te prosila, da ga malce razložiš in predstaviš svoje delo.
Coaching je še vedno premalo poznan. To ni trener. Coach je tisti, ki v stranki prepoznava potenciale, jih pomaga krepiti, odkrivati. Je reflektivna praksa in izjemno ustvarjalen proces.
Trener pa je tisti, ki te veščine predaja ljudem, da se v tem izpopolnijo. Te razlike so še vedno premalo poznane. Coachi nismo svetovalci, mi prej odpremo še več vprašanj v stranki, da jo ta usmerijo naprej. Je pa coaching tako dober proces, da ga privoščim vsakemu.
Coaching mi je dal veliko s šolo, saj so vključene tudi teme, kako obvladovati čas, ga uskladiti. Ko mislimo, da so naše prioritetne vrednosti nekaj, pa po času vidimo, da v praksi ni tako. Meni pomaga, da priotiziram življenje po področjih.
Moj čas mora biti organiziran. Z lahkoto bi se predala le delu. Ampak ob tem bi zanemarila svojo družino, ki je moja visoka vrednota.
Kako si odmeriš počitek?
Počitek je zame v zadnjem času velika tema. Ker rada delam, je tudi telo postavilo svoje meje. Šele zdaj sem začela upoštevati žensko cikličnost. Ženske smo že hormonsko zasnovane, tako da imamo tudi mi štiri letne čase.
Pozimi sicer lahko postaviš rastlinjake, osvetljuješ z umetno svetlobo in rastline ravno tako zrastejo, ampak to ne gre v nedogled. Uporabljati moraš tudi druge vire energije. Ženske smo temu podobne. Če poslušamo žensko naravo, naredimo veliko. Dejstvo pa je, da ne živimo v svetu, ki bi to spodbujal.
Katere odločitve si sprejela, da nisi več deloholik in da se izogneš lenobi?
Odločitev je že to, da je bila moja vizija poklica usklajena z družino. Vsak človek ima v sebi zelo dober kompas, ki ga vodi k njegovim vrednotam. Odločitev, da bom delala od doma, pa mi je omogočila, da lahko vse to počnem.
Včasih živimo tako, kot da bomo živeli večno.
Vsak človek kdaj občuti nelagodje, ko kaj počne. Pri meni pa je lenoba bolj povezana z odlašanjem. Stvari, ki bi jih že morala dati na svojo listo, še ne dam ali pa na to vplivajo drugi dejavniki. To se zgodi, ko je vsega preveč.
Kolikokrat rečeš ne in čemu rečeš ne?
S tem sem imela velike težave. Potem pa pride realnost in živčnost … tukaj je težko biti moder.
Na tej točki se bom spet vrnila na vrednote, ki te vozijo skozi življenje. Kolo ravnovesja je eno od coaching orodij, kjer od 1 do 10 pobarvamo, koliko smo z določenim področjem v življenju zadovoljni.
Ko sem prvič rekla ne, sem se počutila zelo svobodno. Vsi imamo omejeno časa in to je moj čas. Enako je z energijo. Mi nimamo neomejeno energije in tudi tek časa v naravi pokaže, da je tako. Mi smo temu podvrženi.
Kako prepoznaš, kaj Bog želi zate? Si vzameš čas zanj?
Zadnje čase se bolj učim poslušanja. Bog je vljuden in ne govori, ko mi govorimo. Ker imam tako polno glavi misli, je včasih dobro samo obstati pred križem in poslušati glas.
Je pa treba imeti ušesa in srce odprto za to. Ko rečem nekomu ne, storim to z mirom v srcu, saj vem, da je tako zame prav.
