Na družinski izlet v kraje iz Kozlovske sodbe

Višnjo Goro najbolj poznamo iz Jurčičeve satire o medčloveških odnosih Kozlovska sodba v Višnji Gori. Če se vozimo po dolenjski avtocesti, jo v večini primerov samo obvozimo, zato ji na tokratnem potepu dajemo priložnost, da jo bolje spoznamo.

Izhodišče za začetek današnjega potepa je v bližnjem Starem trgu, od koder se podamo v slikovito in razgibano dolinico potoka Košca (ponekod najdemo tudi zapis Kosca). Nekaj prostora za parkiranje avtomobila je takoj ob poti, ko pridemo iz podvoza, ali desno ob cesti, nasproti električne omarice, na kateri piše ime našega prvega cilja.

Tam smo pozorni na smerokaz, ki kaže proti slapovom. Pot, ki se vije skozi gozd z bujnim rastlinjem, je vseskozi označena in primerna tudi za najmlajše. Čez potok je speljanih nekaj lesenih brvi, v zadnjem delu pa se pot malo bolj strmo vzpenja in je treba paziti, da nam ne zdrsne (predvsem v deževnem vremenu).

Med potepom najdemo obilo priložnosti za igro, lahko pa le uživamo ob sproščujočih zvokih narave. Pozorni smo na razpotje, ki nas usmeri po levi težji ali po desni lažji poti (zelene markacije). Od tam je približno pol ure enakomernega vzpona do največjega lehnjakovega slapu v Sloveniji.

Lehnjak, pravimo mu tudi lahkovec, je v geološkem pogledu najmlajši kamen. Apnenec, raztopljen v vodi, se ob stiku z zrakom in ob dotiku z vodnimi rastlinami (predvsem mahovi) izloči v obliki rjave luknjičaste kamnine. Slapišče Košce je nastalo z nalaganjem lehnjaka, iz katerega je sestavljena 15 metrov visoka in 25 metrov široka pregrada, čez katero teče voda v številnih pramenih. Gre za največjo znano pregrado iz tovrstne kamnine v Sloveniji.

Kako lahko mah ustvarja slapove? S pomočjo vode, bogate s kalcijevim karbonatom, malo parcialnega tlaka pri pršenju kapljic in tako mah dobi sedimentni oklep. Po obilnejšem deževju se slap spremeni v hrupnega divjaka, v sušnih obdobjih pa voda le polzi čez lehnjakovo steno v nešteto vodnih kapljicah.

Ime Košca izvira iz besede kašca. Zunanje sile namreč lehnjak na površini hitro načenjajo in drobijo v kaši podobne drobce. Ti se odplavljajo in odlagajo na mirno stran struge in jo tako spreminjajo.

Izlet je zanimiv v vseh letnih časih. Če je zima dovolj dolga in mrzla, je slap zaledenel, poleti in jeseni je obdan z mahom in zelenjem, spomladi pa zaradi obilja vode najmogočnejši.

Pri slapu, kjer so tudi klopce, si privoščimo malico. Od tu se po isti poti vrnemo nazaj na izhodišče. Z avtomobilom se zapeljemo v Višnjo Goro. Avto pustimo na parkirišču pri čebelnjaku kranjske čebele, kjer je tudi park medovitih rastlin.

Višnja Gora, ki je dolgo časa veljala za najmanjše slovensko mesto, stoji na manjši vzpetini in je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z ohranjenim obzidjem in stražnim stolpom.

O simbolu kraja, višnjanskem polžu, je pisal že naš največji pesnik France Prešeren, v Višnji Gori je bila napisana prva slovenska povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, najbolj poznana pa je znamenita Jurčičeva Kozlovska sodba v Višnji Gori.

Če nam je od potepa do slapu in nazaj ostalo dovolj energije, se povzpnimo do razvalin Starega gradu, ki je nad naseljem. Do tja vodi pot po gozdu, ki jo lahko otroci prehodijo sami. Če pa nam je energija vendarle pošla, si privoščimo le ogled naselja.

V starem delu mesta pred Cerkvijo sv. Ane stoji kip polža, priklenjenega na verigo. Večje ali manjše skulpture polža je v Višnji Gori najti domala skoraj pri vsaki hiši, največji pa je v bližini železniške postaje. Malce višje od cerkve je Valvazorjev vodnjak. Stara šola je postala Hiša kranjske čebele, pred njo navduši obeležje kranjske čebele.

Višnja Gora ponuja tako kulturne kot naravne znamenitosti, vse, kar moramo storiti, je, da se podamo na pot.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.