Kako živeti brez navezanosti na zemeljsko in v skladu z Jezusovimi nauki

Dandanes nas pogosto spodbudijo, naj se ne oklepamo zemeljskih stvari, ker smo na tem svetu le določen čas. Pomembno se je zavedati, da je vse začasno, edina stalnica je Jezus Kristus.

Predstavljamo vam najpogostejše navezanosti, ki jih imamo ljudje in lahko vodijo v greh. To so navezanost na denar, udobje, ljudi, materialne dobrine, življenje v prihodnosti in iskanje pretirane prepoznavnosti.

Jezus Kristus nas v evangeliju uči, da nobeno bogastvo ne bo zadovoljilo srca. V tem citatu se nanaša na dejstvo, da včasih na prvo mesto postavimo denarna sredstva, čeprav bi v resnici lahko živeli bolj preprosto, da bi mu sledili. Imejte le tisto, kar je nujno potrebno, ne da bi živeli od pohlepa in ekscentričnosti.

Zato nas Gospod vabi, naj mu sledimo na preprost način, ne da bi se oklepali denarja. V življenju so trenutki, ko se vam lahko godi bolje kot drugim, pomembno pa je, da takrat ne izgubite izpred oči Jezusa.

Za vsak evro, ki ga prejmete, se zahvalite Bogu. Poiščite način, kako bi del tega denarja razdelili v dobro drugih, morda ga kdo drug potrebuje bolj kot vi.

Danes se zdi, da se ljudje skušajo izogniti trpljenju. Raje iščejo ugodje, kot da bi sprejemali odločitve ali dejanja, ki lahko povzročajo bolečino.

Trpljenje je samo po sebi lekcija, iz katere se je treba učiti. Devica Marija je nosila svoj križ, ko je doživljala bolečino, ko je svojega Sina izročila v roke sovražnikov. Toda ona je v nasprotju z nami ljubila križ kljub trpljenju, ki ga je povzročal, ljubila je grešnike, ki so pretepli njenega sina, saj je vedela, da je vse to del Božjega načrta odrešenja. Ni se upirala, ampak je sprejela svoje trpljenje in nam dala pomemben zgled.

Če naša vera ni preizkušana ob življenjskih ovirah, ni bila zares okrepljena. Preživeti moramo bolečino, sprejeti trpljenje in ljubiti za vsako ceno. Na ta način se lažje odpovemo zemeljskemu in se spomnimo, da je del človeške biti živeti, trpeti, predvsem pa ljubiti. Ko bomo zapustili to življenje, bomo deležni večje slave.

Ko bomo prišli v nebesa, bomo lahko rekli: "Tako malo sem trpel, ker sem tako veliko pridobil."

Nihče drug razen Bog ne bo obstajal večno. Ko na mesto Stvarnika postavimo zemeljskega človeka, takrat človek izgubi čut za božanski odnos in se oklepa bitja, ki ga nikoli ne more popolnoma zadovoljiti.

Edina oseba, ki se je morate ves čas oklepati, je Kristus. Če opazite, da v vaši realnosti nekdo zaseda napačno mesto v vašem srcu, pa naj bo to vaš zakonec, vaši starši, vaši prijatelji ali drugi ljudje, je čas, da uredite svoje življenje. Zavedanje, da nas lahko podpira samo Bog, je dejanje predanosti, ljubezni in zaupanja. 

Hvala Bogu je to življenje začasno. Nič od materialnega, kar ustvarimo, ne bomo odnesli s seboj v nebeško kraljestvo. Vse, kar najdemo tukaj na zemlji, mora biti namenjeno izključno temu, da nadaljujemo pot svetosti.

V primeru zasebne lastnine je v Katekizmu Katoliške cerkve pojasnjeno, da jo Bog dovoljuje, ker "(…) Prilastitev dobrin je zakonita zato, da ljudem zagotovi svobodo in dostojanstvo oseb, da pomaga vsakomur poskrbeti za njegove osnovne potrebe in za potrebe tistih, za katere je dolžan skrbeti. Omogočati mora, da se razodeva naravna solidarnost med ljudmi." (KKC 2402).

Razumevanje, da so dobrine namenjene dostojanstvu človeškega življenja, nas spodbuja, da obrnemo svoj pogled h Kristusu in se mu zahvalimo za milosti, za katere smo si prizadevali in jih prejeli.

Živimo v nenehnem spreminjanju vsega, kar nas obdaja. Vsako življenjsko obdobje je nov začetek, ki je lahko preobremenjujoč, saj pomeni razmišljanje o jutrišnjem dnevu in pozabljanje na to, kar imamo v sedanjosti.

Bistveno je, da ne pozabimo, da nas Bog ne zapusti, ampak nas bo vedno podpiral v vsakem trenutku našega življenja. Ne smemo se oklepati želje, da bi nadzorovali vsako situacijo, saj nam bo Gospod na koncu, tudi če načrtujemo po svoje, vedno pokazal pravo pot.

Najboljše, kar lahko storimo, je, da vse prepustimo v Božje roke, mu zaupamo svoje želje in mu dovolimo, da z njimi naredi, kar je zanj najbolje. Lahko le zaupamo, da Bog varuje tisto, kar je najdragocenejše: nas.

Jezus Kristus je popoln zgled, ko govorimo o služenju in ponižnosti. Kamorkoli je šel, je bil vedno pripravljen pomagati svojim bratom in sestram. Izganjal je demone, umival noge svojim apostolom in delal čudeže, ki so pomembno spremenili življenja mnogih ljudi. Kljub tem velikim dejanjem pa ni nikoli iskal priznanja, povezanega s ponosom.

V svojih dejanjih je bil preudaren, saj je vedel, da je preprostost najboljša pot do svetosti. Ker je bil Božji Sin, je bil preprost tesar, preprost Nazarečan, preprost človek!

Najbolj zanesljiva rešitev je, da naše življenje vodi molitev. Če ohranjamo stalno komunikacijo z Bogom, bomo lahko zapolnili potrebe svojega srca in se ne bomo skušali oklepati drugih stvari, ampak le Boga in njegovega neskončnega usmiljenja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.