Kot starši si vedno prizadevamo za družinsko sožitje. Ko v družino sprejmemo novega otroka, moramo obvladati pogosto zelo različne osebnosti in preprosto upati, da se bodo sorojenci med seboj razumeli. Toda nedolžni bratski in sestrski prepiri ter izbruhi jeze so neizogibni. Zaradi njih bi si mnogi starši včasih najraje populili vse lase.
Ko so otroci še majhni, je te družinske spore na splošno razmeroma preprosto obvladati. To pa se spremeni, ko bratje in sestre postanejo starejši. Saj poznamo rek: majhni otroci, majhne težave, veliki otroci, velike težave.
Nedavno sem to tudi sama preverila. Ne bom se spuščala v podrobnosti, ki so pravzaprav smešne, ampak: moj najstarejši sin in hči sta se grdo sprla. Ne spomnim se natančno, zakaj, vem pa, da je mojega 24-letnega sina razjezilo, kako se je moja 23-letna hči vedla do mene.
Sin se je odločil, da bo sestri "dal pošteno lekcijo" in se z njo ne bo pogovarjal. Naš mladenič je najbolj trmast človek, kar jih poznam, zato ga, če se česa loti, od tistega ne odvrne nič na svetu. Malce napeto sem čakala in upala, da bo to le začasno. Pa ni bilo.
Ko je hči vstopila v sobo, je sin molčal kot riba. Tudi jaz nisem rekla ničesar. V preteklosti bi gotovo kaj pripomnila. Ker sta si po značaju tako zelo različna, sem morala pogosto posredovati v njunih prepirih.
Oba sta sedela za mizo, jaz pa sem poskušala igrati vlogo posrednika. Pri umirjanju obeh je sodelovala celo moja mama. Pogovarjala sem se z vsakim posebej in ju poskusila pripraviti do tega, da bi razumela stališča drug drugega. To je bilo v resnici zelo naporno.
Zato sem se tokrat odločila, da se sploh ne bom vpletla v dogajanje. To je precej v nasprotju z mojo naravo. Kot vsakemu drugemu staršu tudi meni ni všeč, če se moji otroci ne razumejo. Trdno pa sem prepričana, da morajo včasih sami ugotoviti, kaj se dogaja, ne da bi starši poskušali urejati njihove zadeve.
Preobrat
Po treh zelo dolgih mesecih, ko sta oba hodila po hiši kot mačka okoli vrele kaše in se pretvarjala, da drug drugega ne opazita, sem se odločila, da je napočil pravi čas, ko ju lahko opozorim na nekatere stvari.
Vsakega posebej sem poklicala na stran in jima povedala, kako razumem, da imata težave drug z drugim in da je to njuna stvar. Vendar pa je minilo že veliko časa, ne da bi se vsaj poskušala spraviti med seboj, in čeprav ne pričakujem, da bosta postala prijatelja, morata pod mojo streho pokazati vsaj osnove lepega vedenja. Del tega je tudi preprost pozdrav, "dobro jutro" ali "dober dan".
Čez noč so se stvari spremenile. Sin je sestro zjutraj pričakal z "dobro jutro" in zdela se je tako šokirana, da je bila do njega pravzaprav zelo prijazna. Tiho sem sedla na stol in sploh nisem komentirala. Niti besedice.
V tednu dni smo prešli od ledeno hladne tišine do tega, da je sin domov prinesel pripravljeno kosilo, ki ga je delil s svojo sestro. Njun odnos je postajal vedno boljši, sama pa sem vztrajno molčala. Želim si, da bi mislila, kako sta dovolj zrela, da lahko sama urejata svoj odnos. Želim si tudi, da bi vedela, kako jima pri tem zaupam.
Pridobljeni nauki
Ni bilo lahko. Zaradi njunega prepira so me večkrat oblile solze. Toda pri ravnanju z odraslimi otroki sem opazila, kako jim moraš dovoliti, da so odrasli, in jih ne smeš videti le kot svoje otroke. Dovoliti jim je treba, da imajo svoje mnenje in se ukvarjajo s svojimi čustvi.
Naneslo je, da njun odnos še nikoli ni bil tako močan, kot je danes. Ne morem si kaj: resnično sem navdušena. Mislim, da jima je trimesečni premor koristil in jima ponudil priložnost, da sta pogrešala drug drugega. Če bi ju silila k spravi, bi se znova vrnila v začaran krog prepirov, jaz bi poskušala stvari urejati, nato pa bi se začeli novi prepiri.
Zavedam se, da tovrstna taktika morda ni učinkovita za vsakogar, toda če poskušate ohraniti nevtralen odnos in ne vsiljujete svojega načrta, je to dober začetek, da lahko sprta sorojenca najdeta svojo pot do skladnega odnosa. Predvsem pa moramo verjeti vanje, kakor naš nebeški Oče verjame v vse nas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
