Vprašanje bralca:
Ne razumem, zakaj bi moral vedno znova poslušati svojo ženo, ko govori o svojih problemih. Jaz je ne obremenjujem. Vse težave rešim sam in menim, da bi moral vsak človek biti sam sposoben rešiti lastne težave. Enako pričakujem tudi od nje. To se mi zdi del odraslosti in zrelosti. Povejte mi, kaj je v tem napačnega.
Odgovarjata Sara in Drago Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
V zakonu se pogosto zgodi, da imata mož in žena različne načine, kako se soočata z obremenjujočimi se vsebinami. Nikakor ni napačno, če žena želi podeliti svoja doživljanja z možem. To je človeško, sesalsko.
Nevarnost bi bila, če bi to potencirala in zdravo povezovanje zamenjala z naučeno nemočjo, nebogljenostjo in nefunkcionalnostjo. Na drugi strani pa se lahko mož, ko je v stiski, zapre in to predeluje "v svoji votlini". Napačno bi bilo, če bi rekli, da je ta pristop boljši in želeli druge (ženo ali otroke) prepričevati, naj še oni tako naredijo.
Ko kakšen gospod vabi svojo ženo k temu pristopu, je to lahko pogosto znak, da je njemu samemu težko, ko mora poslušati ženine stiske. Da mu dejansko postane utesnjujoče in doživlja pritisk, nemoč ali jezo ter ne ve, kaj naj s tem naredi. Iz tega sledi, da ko ustavlja ženo, v bistvu rešuje sebe.
Reševanje sebe sicer ni napačno, vendar je drugače, če ženi reče: "Oprosti, ker te ne morem poslušati, saj to v meni povzroči zelo neprijetna občutja in moje telo postane napeto, v krču," kot pa, če ji očita, da ne zna ničesar rešiti sama. Gre za vprašanja, koliko se zmore soočiti in zregulirati občutje nemoči.
Da je težko biti zraven v trenutkih žalosti in nemoči, so pokazali že apostoli: razen apostola Janeza drugih moških ni bilo ob Kristusu na križu. Ženske pa so bile (prim. Lk 19,25–26).
Če je t. i. stara kultura moškega soočanja s težkimi vsebinami bila zaznamovana s sloganom ne jamraj – zdrži – pozabi, pa velja za novejšo, terapevtsko ali "žensko" kulturo soočanja s stiskami pravilo: podelitev pomeni razbremenitev.
Pomembno je, da moški, mož, ki se umakne ali se zapira pred ženino stisko, spozna, da to dela zaradi sebe, da se zaščiti pred reaktivacijo svojih vsebin, ki jih je do sedaj uspešno varoval na "varni nedostopni polici".
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
