Včasih se morda zdi, da je svetništvo nekakšna ugodnost, ki ljudem, razglašenim za svetnike, prinaša različne koristi.
Toda svetniki od našega češčenja ne pridobijo ničesar, saj že uživajo večno blaženost v nebesih.
Sv. Bernard iz Clairvauxa ponuja čudovit premislek o tej stvarnosti v pridigi, ki je vključena tudi v molitveno bogoslužje.
Zakaj bi naša hvala in poveličevanje ali celo praznovanje dneva vseh svetih svetnikom kaj pomenili? Kaj jim je mar za zemeljsko čast, ko pa jih njihov nebeški Oče časti s tem, da izpolnjuje Sinovo zvesto obljubo? Kaj jim pomeni naša pohvala? Svetniki od nas ne potrebujejo nobene časti; prav tako naša pobožnost niti malo ne prispeva k temu, kar jim pripada.
Komu torej koristi naše češčenje svetnikov?
Sv. Bernard pojasnjuje, da imamo od češčenja svetnikov največjo korist verniki.
Jasno je, da če častimo njihov spomin, to služi nam in ne njim. Vendar vam povem: ko pomislim nanje, začutim, kako se v meni razvname neznansko hrepenenje.
Obujanje spomina na svetnike v nas navdihuje ali, bolje rečeno, vzbuja predvsem hrepenenje, da bi uživali v njihovi družbi, ki je že sama po sebi tako zaželena. Hrepenimo po tem, da bi bili deležni nebeškega državljanstva, da bi prebivali z duhovi blaženih, da bi se pridružili zboru očakov, vrstam prerokov, svetu apostolov, veliki množici mučencev, plemeniti družbi spovednikov in zboru devic. Skratka, hrepenimo po tem, da bi bili srečni združeni z vsemi svetniki.
Kadarkoli se spomnimo svetnikov, praznujemo njihov god ali jim celo postavimo kip, nam to pomaga hrepeneti po tem, da bi bili z njimi združeni v nebesih in da bi posnemali njihov zgled na zemlji.
Svetniki od nas ne potrebujejo ničesar, mi pa potrebujemo vse, kar nas lahko približa nebesom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
