Ženske, predane umetnosti

Slovenske javne in zasebne zbirke nedvomno potrjujejo, da obstaja nepretrgana nit ženske ustvarjalnosti v obdobju med letoma 1850 in 1950. O tem pričajo tudi izbrana likovna dela, arhitekturni načrti, pohištvo, fotografije in drugo gradivo, ki so jih avtorica obsežnega razstavnega projekta Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 Barbara Savenc iz Mestnega muzeja Ljubljana in tri sokustosinje, dr. Marija Skočir, Ana Porok in Julija Hoda, izbrale za razstavo.

Direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML) Blaž Peršin je ob nedavnem odprtju razstave v Mestnem muzeju Ljubljana in v Galeriji Jakopič dejal, da želi projekt osvetliti likovno ustvarjanje žensk v izbranem obdobju, na nek način pa predstavlja dolg do umetnin in predmetov, ki jih hranijo v depoju MGML in želijo predstaviti javnosti. "Hkrati gre za nadaljevanje zgodbe o tem, kako pomembna je bila ženska ustvarjalnost v obravnavanem obdobju, ko morda ženske niso bile tako izpostavljene kot moški ustvarjalci," je dodal in se zahvalil številnim inštitucijam in posameznikom, ki so dela in predmete iz svojih zbirk posodili za razstavo.

Avtorica razstavnega projekta Barbara Savenc je poudarila, da so ženske sicer ustvarjale skozi vso zgodovino likovne umetnosti, a je bilo njihovo delo zaradi poenostavljanja in izčiščevanja, ki ju zahteva umetnostna kronologija, ves čas prepuščeno pozabi. Poveličevanje posameznikov in ustvarjanje mitov pa je v zgodovinopisju po njenih besedah dovoljevalo vpis redkih ustvarjalk, denimo Ivane Kobilca.

Celotna razstava, tako Savenc, pa še posebej izpostavlja dejstvo, da so bile ženske dolgo izvzete iz šolanja, s tem pa jim je bila onemogočena možnost, da bi si pridobile poklic. Tako so bile prikrajšane za samostojnost in delovanje v javnem prostoru. Šele okoli leta 1900 so prve neporočene posameznice zapustile svoje družine, odpotovale v tujino in se vpisale na t. i. ženske šole, po letu 1920 pa so se slednjič smele vpisati na "uradne" likovne akademije. Omeniti velja tudi, da je bila Akademija upodabljajočih umetnosti v Ljubljani ustanovljena šele po drugi svetovni vojni, prve študentke pa so se nanjo vpisale leta 1945.

Na razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana predstavljena likovna dela slikark in kipark dokazujejo, da so bile slovenske umetnice v obdobju 1850–1950 sestavni del ljubljanskega likovnega prostora in so potemtakem prispevale k slovenski umetnostni zgodovini. V središče razstava postavlja 22 slikark in kipark iz omenjenega obdobja. Obiskovalci si lahko v petih sobah ogledajo skoraj 100 umetniških del s kratkimi biografijami umetnic. Med njimi so dela že omenjene Kobilce, Auguste Šantel in njenih hčera, Auguste ml. in Henrike, Elde Piščanec in Helene Vurnik, obiskovalci pa lahko spoznajo še druge, širši javnosti morda manj znane ustvarjalke.

Razstavo zaokroža 17 del avtoric druge polovice 20. stoletja iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana, med katerimi so nekatera javnosti predstavljena prvič. Prav tako v muzeju po več kot sto letih predstavljajo v Ljubljani hranjeno zapuščino slikarke Stephanie Glax de Stadler, ki je bila v svojem času izvrstna oblikovalka plakatov in si je s to umetniško zvrstjo pridobila tudi finančno neodvisnost.

V Galeriji Jakopič so medtem pozornost namenili arhitektkam in fotografinjam. Ob Barbari Savenc je kustosinja dela o arhitektkah Ana Porok iz Plečnikove hiše, ki je opomnila, da so v danem obdobju ženske težko prihajale do arhitekturnih realizacij in so se zato bolj ukvarjale z manjšimi projekti, notranjo opremo in oblikovanjem vrtov. Pogosto so pri projektih navedene le kot sodelavke ali risarke.

Tako kot pri slikarkah in kiparkah je bilo tudi za uveljavljanje arhitektk zelo pomembmno izobraževanje. Prva slovenska arhitektka je diplomirala marca 1932 pri profesorju Ivanu Vurniku. To je bila Dušana Šantel. Na razstavi so predstavljeni njeni izbrani risarski osnutki. Konec leta 1932 ji je kot prva diplomantka profesorja Jožeta Plečnika sledila še Gizela Šuklje, katere pohištvo je v Galeriji Jakopič na ogled ob pohištvu, izdelanem po načrtih Vladimire Bratuž, ki pa je študij končala šele po koncu druge svetovne vojne. Razstavo dopolnjuje še izvirno gradivo nekaterih drugih Plečnikovih študentk, ki ga hranijo v Plečnikovi zbirki.

Poslanstvo Galerije Jakopič je sicer raziskovati sodobno slovensko in mednarodno fotografijo, pa tudi pisati njeno zgodovino. "Tokrat smo drzno, če ne morda predrzno stopili nazaj, v same začetke fotografije, ki so pri nas tako ali tako slabo raziskani, posebej pa je slabo raziskano, kako so se na področju fotografije znašle ženske," je dejala kustosinja in vodja Galerije Jakopič dr. Marija Skočir. Tako razstavni sklop o fotografinjah zaznamuje predvsem prizadevanje za prvo kar se da celostno združitev posameznih obravnav predhodnih raziskovalcev in skrbnikov zbirk v preteklih desetletjih.

V pripoved o slovenskih fotografinjah obiskovalec vstopi skozi okrnjeno pričevanje o prvi ljubljanski fotografinji nemškega porekla, Malvini von Norden, ki je v letu 1864 nekaj mesecev delovala v ateljeju na današnjem Kongresnem trgu. Skoraj sočasno sta ateljeja svojih soprogov prevzeli Roza Krach in Jožefa Dzimski. Arhivi pričajo tudi o delovanju fotografinj Barbare Manco in Marije Kohler iz leta 1881 v Mariboru, zelo zanimivo fotografsko dejavnost pa skozi celotno obravnavano obdobje spremljamo v Celju, kjer se tradicija preko občutljivih portretistk Anne Gombosch iz leta 1883 in Julie Martini s preloma stoletja nadaljuje preko znanega Pelikanovega ateljeja do Nade Pelikan. Na razstavi spoznate njihove zgodbe, ki osupnejo, tako ali drugače.

Po značaju in uspešnosti izstopa fotografinja hrvaškega rodu Antonija Kulčar Prut, ki je delovala kot Foto Tonka tudi v Rogaški Slatini in je bila uradna fotografinja kraljeve družine Karađorđević. Ker pa je bila fotografija v obravnavanem obdobju tudi v (pomožni) funkciji slikarstva, je prava dragocenost razstave vpogled v fotografije Ivane Kobilca, po katerih je ustvarila nekatera svoja znana slikarska dela.

Razstavo v Galeriji Jakopič dopolnjuje pester spremljevalni program, pri katerem bodo sodelovali strokovnjaki, ki so v preteklosti preučevali delo predstavljenih fotografinj. Diskurzivni del že v petek, 1. decembra, uvaja sklepno predavanje celoletnega neformalnega izobraževanja za odrasle Od blizu: Fotografija kot način videnja sveta, na katerem bo akademska fotografinja dr. Tanja Verlak spregovorila na temo Fotografija: prikazano in prikazen. V soboto, 2. decembra, pa v galeriji vabijo na predstavitev izobraževalnega programa Od blizu 2024. Tako v rednem programu, kot v sklopu pedagoških in andragoških programov, se bodo v galeriji posvečali tudi raziskovanju starih fotografskih tehnik.

Po letu 1950 se je zdelo – a ne povsem uresničilo, niti kasneje – da je nastopilo obdobje, ko bo pomanjkljivo védenje o stališčih in delovanju likovnih ustvarjalk izzvenelo in prekinilo njihovo izključevanje iz zgodovine, piše na enem zadnjih panojev na muzejski razstavi. Tok dogodkov je namreč v desetletjih, ki so sledila, tako v domačem kot v svetovnem merilu temeljito prevetril dojemanje in vlogo spolov. Ideja o družbi, ki jo sestavljamo raznoliki posamezniki, pa sicer po zapisu avtorice projekta, posvečenega slovenskim umetnicam, Barbare Savenc "zahteva – danes še bolj, kot se je zdelo nekoč – spoštovanje in razumevanje drug drugega ter skrb za skupnost in za javni prostor".