Znova je tu. Vsakoletno decembrsko praznovanje življenja, ko vsi z veseljem pričakujejo nerojenega otroka in nato navdušeno praznujejo njegovo rojstvo.
V dogajanje se vključijo vsi: mestne ulice so okrašene v pričakovanju novega rojstva, glasba v trgovinah slavi revno mater in krušnega očeta, ki sta se zavezala, da bosta otroka sprejela. Kamor koli se človek ozre, nas zveneča imena podjetij vabijo z novimi načini praznovanja v čast begunskemu paru, ki se mu bo daleč od doma rodil otrok. Božič je največji praznik v podporo življenju na vsem svetu.
Advent pa nas spominja, zakaj je to veselje spodbudilo tisočletja božičnih praznovanj.
Advent je čas teme. Obhajamo ga v dobesedno najtemnejših dneh leta in je poln besed prerokov, ki so globoko vznemirjeni zaradi razmer na zemlji v obdobju, ko je bil ves svet v pričakovanju pomembnega dogodka.
“O da bi predrl nebo in stopil dol!” vzklika Izaija. Vidi “mladiko, ki požene iz Jesejeve korenike”, in napove, da “nam bo rojeno dete”. Temačni svet v adventu hrepeni po odrešeniku in veliki judovski prerok vidi, kaj bo storil Bog: poslal bo dete.
V to temo je Bog poslal angela k Mariji v Nazaret.
Angel, ki obišče Marijo, ji sporoči izjemno novico: rodila bo otroka, ki bo prejel večno kraljestvo. Zgodba je pomensko večplastna, eno izmed sporočil pa je povsem jasno: nerojeni otroci in dojenčki so izjemno pomembni.
Angel to še poudari, ko Mariji pove, da je tudi njena sorodnica Elizabeta v šestem mesecu nosečnosti. Marija se “v naglici” odpravi v njeno hišo “v gričevju, v mestu na Judovem”, kar je pot, ki je, tudi če je človek hitro stopil, trajala najmanj teden ali dva. Potem je Marija ostala pri Elizabeti, menda kakšne tri mesece.
Danes vemo, kaj je to pomenilo pri Jezusovem razvoju. Približno 20. dan je začelo utripati Njegovo srce, kar je bila prva dejavnost Srca Jezusovega. Mesec dni pozneje so bili razviti že vsi njegovi telesni sistemi, vključno z drobnimi prstki na rokah in nogah.
Tistega dne, ko je Marija prišla, ko je bil Jezus star okoli 10 do 20 dni, pa se ni zgodilo še nič od tega. Kakšen je bil Jezus takrat? Človeški zarodek je v svoji najzgodnejši fazi že deček ali deklica z DNK zapisom, ki določa njegovo pričakovano življenjsko dobo in druge lastnosti.
Zarodek Jezus je že bil Jezus, vendar še ni bil videti kot Jezus.
In tako se je zgodilo, da je Marija prišla v Elizabetino hišo, še preden je začelo utripati Njegovo Presveto Srce, še preden so se oblikovale Kristusove roke, ki so lomile kruh, še preden so se oblikovali prsti na nogah, ki so hodile po vodi.
Evangelij po Luku nam pripoveduje, da je “stopila v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu”. Marija je z nerojenim Jezusom stopila v Elizabetino hišo in takoj, ko je prišla, se je nerojeni otrok odzval na zvok njenega glasu. Otrok v šestem mesecu nosečnosti je prepoznal Jezusa Kristusa, ki je bil v maternici le nekaj dni.
To osupljivo pričevanje o nerojenem Jezusu se je po Jezusovem rojstvu močno okrepilo.
Pred njegovim rojstvom se je še nerojeni prerok zganil v materinem telesu. Po rojstvu so številni angeli oznanili: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.”
Z Daljnega vzhoda so prišli možje z darovi in spraševali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.” Jezusovo rojstvo je tako pomembno, da je še danes del krščanske duhovnosti. Jezus pravi Nikodemu, pa tudi nam: “Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.”
Sv. Pavel pojasnjuje, da nas to rojstvo s krstom naredi za posvojene Božje sinove, kakor Kristus: “Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi … Ko kličemo ‘Aba! Oče!’, sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.”
Zato v letošnjem adventu in ob božiču molite za nerojene otroke.
Velik in mogočen kralj je bil nekoč v enakem položaju kot oni in je prišel na svet, da bi nas vse skupaj odrešil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
