Advent je čas potrpežljivosti, ko se Cerkev upočasni in pričakuje Kristusov prihod. Ko skupaj s starodavnimi očaki romamo proti božiču, nas Jakob uči pomena potrpežljivosti.
Tretji izmed očakov, ki je dobil ime Izrael in je bil oče 12 plemen, se je dolgo učil spretnosti čakanja. Potem ko je s prevaro pridobil očetov blagoslov, se je Jakob večino svojega življenja skrival pri stricu Labanu in čakal, da se umiri jeza njegovega brata Ezava.
V tem času je sedem let čakal, da mu je Laban dal za ženo svojo hčerko Rahelo, s čimer ga je ukanil, da je Jakob delal še dodatnih sedem let. V želji po spravi z Ezavom se je vso noč boril z Bogom, da bi pridobil njegov blagoslov. Kot star mož je moral Jakob še mnogo let čakati na vrnitev Jožefa, svojega ljubljenega sina, za katerega je mislil, da je mrtev.
Kaj je Jakoba prepričalo, da je vztrajal pri vseh teh izzivih potrpežljivosti? Ob vsem tem pa se je zavedal, da je izbran. Že od rojstva je bil prepričan, da ga je Božja previdnost določila za dediča obljub, danih njegovim očetom.
Čeprav Jakobova prevara moralno ni vredna pohvale, je njegova vztrajnost, da bi pridobil obljubljeni blagoslov, za nas zgled duhovne potrpežljivosti. Tako kot Jakob smo bili tudi mi izbrani, da prejmemo Božji blagoslov.
Jakobovo čakanje predstavlja zgolj neznaten trenutek v čakanju vsega Izraela, da se obljuba, dana Abrahamu, izpolni v Kristusu. S krstom smo vsak izmed nas dobili neizbrisen delež pri tem blagoslovu in poziv, naj vztrajamo v vseh življenjskih preizkušnjah, da bi ga naposled udejanjili.
Z Jakobom se v letošnjem adventu učimo biti potrpežljivi, ko čakamo na izpolnitev obljubljenega blagoslova.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.