"Zakaj ste ga sploh pripeljali?! Naslednjič ga preprosto pustite doma!" me je ognjevito opazoval starejši gospod in jezno siknil proti meni, ko sem se na poti od obhajila s svojima malima sinovoma prebijala mimo njegove klopi. Pot se mi je že tako ali tako zdela nadležna in dolga in tako sem se počasi premikala naprej, dokler nisem prišla do zadnjega dela cerkve, razburjena in žalostna.
Izkazalo se je, da je bila to pač ena tistih nedelj. Bila sem sama, ukvarjati sem se morala s svojima dveletnikom in enoletnikom, in večino maše smo preživeli v zadnjem delu cerkve. Dvoletnika sem nežno opomnila, da bomo šli k obhajilu in da mora hoditi sam, ker je že velik fant.
Za trenutek me je zadovoljno držal za roko, ko pa smo stopili skozi cerkvena vrata, se je njegovo razpoloženje v trenutku spremenilo. "Neeeeeeee!" je glasno protestiral in v očeh so se mu začele nabirati solze. "Tega nočem!" Vso pot do obhajila in nazaj je izmenično jokal, se ni hotel premakniti ali je glasno protestiral.
Zaman sem poskušala sinku pomagati, da bi se umiril, toda z malčkom, ki se mi je ves čas izmikal iz naročja, in ob počasnem, toda vztrajnem pomikanju v vrsti za obhajilo, ni delovalo nič. Pomislila sem, da bi stopila iz vrste in se umaknila v ozadje, toda če bi to storila, bi se vrsta že zaključila in ne bi mogla prejeti Jezusa. Zato sem se z izmikajočim se malčkom in s kričečim malce večjim malčkom pomikala naprej in na vsakem koraku smo poskrbeli, da smo bili prava paša za oči.
Od jeze do umirjenosti
Ko sem po celotnem doživljaju naposled sedla v klop, je bil moj prvi odziv jeza. "Kaj pa se gre?! Če se ti zdi, da moraš med mašo na nekoga sikati, je to znamenje, da raje drži jezik za zobmi! Ali se mu zdi, da mi še ni bilo dovolj nerodno?! Za Božjo voljo!" Takoj zatem pa sem globoko vdihnila in začela moliti zanj.
Svoj notranji samogovor sem spremenila v pogovor z Jezusom o tem in pomislila: "Kdo ve, kaj se mu dogaja v življenju, in morda je upal, da bosta mir in tišina pri sveti maši vsaj nekoliko umirila njegovo dušo – in potem je bil toliko bolj razočaran, ko sta šla mimo njega moja vreščeča fantiča in mu odvzela še tisto malo miru, ki ga je premogel."
Izkušnjo sem poskušala preoblikovati tako, da bi razumela njega in njegove potrebe, namesto da bi se utapljala v lastnem nelagodju in prizadetosti. In veste kaj? Delovalo je. Počutila sem se pomirjeno in to izkušnjo ohranila v spominu kot še en nepozaben dan v življenju z majhnimi otroki. Za to se lahko zahvalim sv. Tereziji. Pomagala mi je, da sem se naučila, kako ravnati, kadar me kristjani, s katerimi se srečujem (tudi v lastni družini), razočarajo ali prizadenejo.
Milost, ki spreminja življenje
Sv. Terezija v petem poglavju svoje knjige Povest duše deli trenutek bolečine, ko so jo prizadele očetove besede, nato pa je prejela milost, da je premagala bolečino. Bila je zelo občutljiva trinajstletnica in bilo je ob božiču. Slišala je, kako je oče razdraženo pripomnil: "No, k sreči bo to zadnje leto!", ko je videl, da so njeni čevlji zunaj pri kaminu in čakajo na darila.
Oči so se ji napolnile s solzami, vendar je nato prejela ključno milost, ki ji je spremenila življenje: premagala je svojo bolečino in jo spremenila v služenje. To pojasnjuje takole: "Začutila sem, kako je v mojo dušo vstopilo usmiljenje in potreba po tem, da pozabim nase ter služim drugim; odtlej sem srečna!"
Papež Frančišek je nedavno objavil apostolsko spodbudo o sv. Tereziji z naslovom C'est la Confiance (To je zaupanje, op. prev.). V njej opisuje, kako sv. Terezija odkriva srce Cerkve. Takole piše:
"To odkritje srca Cerkve je tudi za nas danes velik vir luči. Varuje nas pred tem, da bi tožili nad omejitvami in slabostmi cerkvenih ustanov z vsemi njihovimi sencami in grehi, ter nam omogoča, da vstopimo v 'srce Cerkve, ki gori od ljubezni', katera je po zaslugi daru Svetega Duha vzplamtela na binkošti. To je srce, katerega ogenj se znova razplamti z vsakim našim dejanjem usmiljenja." (41)
Ohranjajmo plamen ljubezni
"Cerkvene ustanove" zamenjajmo z "našimi brati kristjani" in dobili bomo drugačen način, kako se odzvati na razočaranje. Jezusovo srce, ki gori od ljubezni, zasenči vso bolečino, ki jo povzročamo drug drugemu. Poleg tega naša dejanja ljubezni in usmiljenja pomagajo ohranjati ta plamen ljubezni živ in goreč.
Moja spodbudna dejanja ljubezni in usmiljenja pomagajo, ko se zdi, da je nekdo v še slabšem položaju kot sem sama, pa s svojo grešnostjo in zapostavljanjem povzročam bolečino in razočaranje svojim bratom v veri. Upam, da bodo tudi drugi molili zame, ko jih bom jaz pustila na cedilu!
Zato naslednjič, ko bo kakšen sožupljan, eden od staršev ali sorojenec storil nekaj, kar vas bo užalilo ali prizadelo, ohranite plamen ljubezni. Bolečino spremenite v dejanje usmiljenja po vzoru sv. Terezije. Sv. Terezija, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
