V zakonski odnos vstopamo kot posamezniki, ki zakonski odnos soustvarjamo. Zavedanje, da je vsak posameznik, ki prispeva svoj del k odnosu, svoja oseba z lastnimi potrebami, željami in ne nazadnje svojo zgodovino, je ključno za razumevanje in poglabljanje odnosa ter zadovoljstvo na obeh straneh.
Kaj sploh so meje
Lahko bi rekli, da so meje pričakovanja in potrebe, ki nam pomagajo, da se v odnosih počutimo prijetno, varno in sproščeno. To, da vemo, kaj pričakujemo od odnosa ter od samega sebe v odnosu, nam pomaga, da ostanemo mentalno in psihično v dobrem stanju.
Za postavljanje meja je ključno, da se naučimo prepoznavati svoje želje, potrebe, predvsem pa to, da se naučimo reči ne, ko je to potrebno. In čeprav si mislimo, da so te "stvari" med zakoncema "gotovo pošlihtane", se ob vpogledu vase prav hitro lahko zavemo, kje vse so prestopljene naše meje oz. kje meje sploh ne zmoremo ali ne znamo postaviti.
Primer postavljanja meja v zakonskem odnosu je npr. na področju komunikacije: "Prekinil/-a si me, ko sem nekaj govoril/-a. Rad/-a bi, da me poslušaš do konca." "Ni mi všeč ton tvojega glasu. Lahko, prosim, premisliš, kako govoriš z mano?"
"Obljubil/-a si mi, da prideš z mano na kavo, pa te ni bilo. Razočaral/-a si me s svojim dejanjem." "Ko sem ti nekaj govoril/-a, si brskal/-a po telefonu. Počutim se prezrto/-ega."
Če sta starša dobro, je vsa družina dobro
Zelo resničen je zgoraj omenjeni stavek, vendar pa je tu treba osvetliti še en pomemben poudarek. Res je, da ko sta starša uglašena drug na drugega, se slišita v svojih potrebah, izzivih, željah …, takrat tudi vzgoja in družinsko življenje dobro tečeta. Kljub poroki, ko mož in žena postanega eno telo, se razlike v doživljanju med obema ohranijo.
Ne glede na to, da skupaj krmarita družinski čoln, ju valovi premetavajo tudi vsakega posebej. Njuna občutljivost na dražljaje v družini je različna in se to na njiju različno odraža. Vsak po svoje predelujeta težke stvari, saj sta prišla v odnos iz dveh različnih svetov. Zato je nujno, da v tem smislu poskrbita tudi vsak zase.
Postavita meje, do kje zmoreta prevoziti vsakdan in od kje naprej je nujno, da si vzameta tudi čas vsak zase, saj bosta le tako lahko vzdrževala dober zakonski in družinski odnos. Vsak kdaj potrebuje sprehod, molitev, čas za srečanje s prijatelji, ki niso nujno vezani na oba zakonca, pa tudi fizični napor in zdrav način življenja, kar nas podpre tudi pri duševnih izzivih.
Za našo duševno uravnovešenost je pomemben tudi kakovosten počitek – ne pozabimo, da ga potrebujeta oba zakonca. Včasih se nam seveda zdi, da so te potrebe zadovoljene in da je o tem brezpredmetno govoriti, a žal klinična praksa kaže drugače.
Pomembno je, da posameznika pri sebi opazita, če sta vznemirjena, da morata postaviti meje, poskrbeti tudi zase, nato pa je ključno, da s sočutjem in sprejemanjem prisluhneta drug drugemu, ko razkrivata, kaj so njune želje in potrebe.
Kako naj zakonca spregovorita o svojih mejah in potrebah
Ko posameznik pri sebi prepozna, da so bile prestopljene njegove meje, je dobra iztočnica za reševanje izziva pogovor z zakoncem. Seveda je ključno, da o tem vnaprej nekoliko razmisli in razišče, kako bo sozakoncu povedal, da se ne počuti dobro – ali v odnosu ali kot posameznik.
Nevarno je, če se hkrati nabere preveč stvari, takrat lahko nastane eksplozija občutij, po njej pa veliko razdejanje v odnosu. Kako ohranjati primerno raven komunikacije? Poskusimo npr. tako, da govorimo o lastnih občutjih in uporabljamo "jaz" stavke (prva oseba ednine); govorimo le o enem izzivu, težavi, konfliktu; poimenujemo občutja (Kadar povem dejanje, se počutim (povem čustvo, opišem doživljanje).
Težave in izzive rešujemo sproti ali kmalu zatem, ko so se pojavili. Reševanje "za tri mesece nazaj" navadno ne obrodi velikih sadov. Če pogovora ne zmoremo začeti iz oči v oči, uporabimo katero drugo metodo – pismo, sms, sporočilce na hladilniku …
Drug do drugega gojimo sočutje
Ko se zakonca v medsebojnem odnosu počutita varno, sprejeto in ljubljeno, kar si izkazujeta tudi s sočutjem, primerno komunikacijo in medsebojnim razumevanjem, se bodo učinki pokazali na več ravneh. Lažje bosta komunicirala, hitreje bosta reševala izzive, pogovor o težkih temah bo postal lahkotnejši in odpuščanje sebi in drugemu bo hitrejše in bolj dosegljivo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
