“Vprašanje, kdo sem, me je do 25. leta večkrat strašilo”

Jožko Smukavec je iskriv in iskren kapucinski brat, predstojnik kapucinskega samostana v Škofji Loki. Z njim ne more ne biti navdihujoče. V svoji iskrenosti do sebe in iskanju smisla je človeku preprosto blizu. Toplo in iskreno. Predvsem pa v tistem zanj značilnem otroškem veselju in čudenju.

Je brat, ki je bil včasih zamorjen zaradi pritiska okolice, kaj vse mora biti in česa vsega ne sme. Brat, ki ne mara vikanja, ker kaže lažno spoštovanje, čeprav je sam predstojnik kapucinskega samostana v Škofji Loki. Brat, ki si poje po samostanskih hodnikih in odkrito pove, da rad pleše. Brat, ki za svoje veselje plava in premaguje strah pred vodo.

Kdo je brat Jožko?
Samega sebe opisujem kot sanjača. Kot nekoga, ki res rad živi. Mogoče kdaj prehitro. To sicer dobro vprašanje, kdo v resnici sem, me je do 25. leta večkrat strašilo. To so bila leta, ko je bilo toliko iskanja, nesmisla. Zdaj pa v sebi vedno bolj vidim človeka, ki spada v ta čas in ga ima rad. Sem ljubljen človek v Bogu. Ljubljen sinček. Mi vsi smo Božji ljubljenčki.

Res te poznam kot veselega brata, ki živi svojo preprostost v veliki ustvarjalnosti, kar se kaže v tvojih mnogoterih aktivnostih.
Karakterno sem živ, a nisem bil zmeraj tak. Včasih sem bil temnih misli in pogosto slabe volje. Mladostna leta so bila težka, vihrava, bilo je mnogo alkohola. Izhajam iz take družine. Bilo je veliko žurov, po domače bi rekel veliko svinjarije. Nosil sem neko težo, se iskal in spraševal, kdo sem, zakaj sem, za koga sem.

Ko sem šel leta 1999 prvič v Assisi, so me tam doživeli kot zamorjenega. Potem pa se je kar odprlo, kot bi zacvetel. Želel sem si, da bi nekomu nekaj pomenil, a sem bil vedno tako zatrt. "Kaj si spet naredil?!" sem pogosto slišal. Počutil sem se zelo samega.

Po končani srednji lesarski šoli sem šel v vojsko, nato pa sem se zaposlil. Hkrati sem se učil peti. Nekemu opernemu pevcu v Bohinju sem urejal vrt, on pa me je v zameno za to učil solopetja. On mi je tudi predlagal, naj grem študirat agronomijo. In sem šel. V tistih študentskih letih sem zacvetel.

Kako se je zgodilo, da si znova odkril Boga?
Bil sem klasičen birmanski odpadnik. Cerkev se mi je zdela hladna, hinavska, dajala mi je neko projekcijo. Ko sem živel v Frančiškovem študentskem domu v Ljubljani, sem tam spoznal skupnost študentov. Tam sem doživel, da je skupnost zdravilo. Prav to sem potreboval. Sem človek skupnosti, odnosov. V sebi imam sicer individualistične poglede, da bi bilo po moje, a vidim, da me skupnost prečisti, ustavi, oklesti, obogati. Naredi me res lepega.

Kako si od tega prišel do brata kapucina?
Ko sem začel hoditi na fakulteto v Ljubljani, sem kmalu ugotovil, da je vsakodnevna vožnja z yugom iz Bohinja do Ljubljane zame preveč. Po čudežu sem sredi oktobra dobil sobo v Frančiškovem domu. To je bil zame potreben korak v samostojnost. Kot razvajen kmečki mladič sem bil prisiljen živeti samostojnost in odgovornost. Tam sem spoznal dekle, ki me je učilo hvaležnosti, moliti, brati Sveto pismo, govoriti. To mi je bilo tako domače, da sem začel hoditi v cerkev in kapelo v študentskem domu.

Vsi v študentu so me spodbujali, počutil sem se, kot bi bil v maternici – zelo varnega. To mi je dalo tak polet, da sem šel v drugo skrajnost – bil bi samo v kapeli in nič na fakulteti. Začel sem hrepeneti po tem, da bi se predal Bogu. Ampak dvomi so bili zelo močni: "Si dedič na kmetiji, moraš se poročiti, imeti otroke …" To je bilo zame kot nasilen program, vsi so pričakovali, v meni pa ni bilo potrditve.

Kaj je to spremenilo?
Nisem še vedel, kako naprej, dokler niso do mene vedno pogosteje prihajale govorice o kapucinih. Povsod sem slišal o njih, nisem pa imel pojma, kdo so. Enkrat sem med vožnjo iz Štepanje vasi, kamor sem hodil k maši, tekmoval s kolesarjem, ki je vozil pred mano. Ko sem prišel v dom, sem ga zagledal tam. Bil je brat Jurij.

Spet drugič sem videl nekega brata, ki ga nisem poznal, kako se oblečen v habit pogovarja z brezdomci. To je bil kapucin brat Jaro. Potem so me povabili v Assisi. Tam so tako govorili o Bogu, da sem začutil, da bi tudi jaz rad tako živel.

Šel sem v Assisi in imel tiho željo, da bi vedel, kako naprej. Veliko sem jokal in hodil po kamnih, kjer je hodil sv. Frančišek. Nekega večera sem zbral pogum in šel na pogovor z enim od bratov ter končno ubesedil svoje hrepenenje. Do enih zjutraj sem mu pripovedoval svojo zgodbo. Na koncu sem ga pogledal in videl, da je zaspal. (smeh) Po tem sem diplomiral na agronomiji, ponudili so mi službo v Bohinju na občini, jaz pa sem se nekega dne kar zapeljal v Vipavski Križ in rekel, da bi rad živel z brati. In od takrat naprej se dogaja.

Kako pa je v samostanu s hobiji – je to nekaj dovoljenega ali nezaželenega?
Spodbujamo se k temu, kako preživljati prosti čas, kaj to pomeni. Vedno bolj odkrivamo hobije, to je nekaj zelo lepega. Sam sem začel rekreativno plavati, ker imam strah pred vodo. Zdaj to počnem tretje leto in vidim, kako je, ko strah vzamem zares in se z njim spopadem. Voda mi je vir, ki me uči zaupati sebi, Bogu, njej sami, učitelju.

Ko se razvijamo, smo dobro. Tudi v družini je treba gledati, kje se spočiješ, kje si ustvarjalen. Tega se v našem redu zelo učimo, ker je bilo tega prej manj. S tem odkrivamo, kdo vse smo še v svojem poslanstvu. Odkrivati zatrte želje, skrite želje, to je res zdravilo.

V samostanu ste bratje 24 ur skupaj. Kako živite te notranje odnose?
Spoštovanje se začne, ko brata gledaš v vsej njegovi enkratnosti, v tem, kar je. Se še učim. Večkrat prestopim mejo s preveliko zahtevo ali opazko, ki je prehuda, ki ne da priznanja. Pustiti človeku biti tam, kjer je. Predvsem gledati, kje je kdo močan, kje je njegova intima, v katero ne smeš hoditi. Pustiti mu, da diha. Obenem pa, da sem zraven v bližini, da pride do pogovora, deljenja, spodbude, opomina … Takrat postane bližina sveta, zaupljiva.

Če si poklican v skupnost, je to trda šola ljubezni. Tukaj te ima Bog še posebej rad, namenil ti je talilnico, kjer se tali najbolj žlahtna kovina. Skupnost razkrinka blef, pokaže na bolečino in odkriva veselje. Je nekaj zares lepega in težkega.