Koronačas je ne glede na vse tegobe prinesel tudi kaj dobrega. Marka Lesjaka, gosta tokratne rubrike Moške skrivnosti, je, medtem ko je ob študiju ostal doma brez dela, praktično potisnil v nekaj, kar ga neznansko veseli in izpolnjuje. To je snemanje in urejanje videoposnetkov za omrežje TikTok in druge spletne platforme. Kaj ima poleg motorja in jeklenih konjičkov še rad, odhod koga mu je dal najbolj misliti in ministrantsko prigodo, ki se na srečo ni končala tragično, pa razkrije kar sam.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Včasih boljše, drugič slabše. Nekaj krivde valim na to, da imam svojo sobo, dnevno sobo in pisarno v enem prostoru. Trenutno si urejam pisarno, da bom delo opravil tam in ga tam tudi pustil, drugače sploh nimam občutka, kdaj delam in kdaj ne. Priznam, da bi bil lahko tudi bolje organiziran.
S punco imava super odnos. V življenje mi je prinesla mir, ki ga prej nisem imel. Nisva konfliktni osebi. Če se o čem ne strinjava, se hitro pogovoriva, spoštujeva se. V prostem času grem rad na sprehod, na motor ali se ukvarjam s športom. To trenutno malo zamujam.
Za klene fante in gospode
Kako razvajate svojo drago?
Veliko ji pomeni pozornost in malenkosti. Pomagam ji pri gospodinjskih opravilih, peljem jo na izlet ali potovanje ali v kino, hodiva na sprehode in tako naprej ... Zdi se mi, da ne zahteva veliko. Če imaš nekoga rad, ni nič pretežko.
Mark v avtomobilu in na motorju:
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Nisem ravno fant, ki bi videl kos lesa in si takoj predstavljal, kako bo iz tega napravil nek izdelek. Ali vzel v roke kladivo in kaj popravil. Za te stvari je bil moj oče. Pogrešam trenutke, ko bi bil lahko več z njim in bi mi kaj pokazal.
Nekoliko mi manjkajo njegovi nauki. On je znal videti in rešiti problem, mene pa to takrat ni zanimalo in sem počel druge stvari. Zdaj se kakšno opravilo naučim z YouTuba ali drugih spletnih strani. Od njega bi se lahko hitreje in bolj pristno nekaj naučil in imel spomine.
Kdaj ste izgubili očeta?
Leta 2019, star sem bil 24 let. Spomnim se vsake malenkosti. Nihče ni slutil, da nas bo zapustil tako hitro. Bil je še zelo vitalen, poln življenja. Zadela ga je kap. Če me kdo vpraša, kdaj sem postal moški … Takrat sem. Čez noč sem prevzel neko novo vlogo, breme. Začel sem se zavedati, da bom moral poskrbeti tudi za mamo.
Ste čutili breme na materialni, čustveni ali kaki tretji ravni?
Materialno ne. Takoj ko je umrl, sem začutil hvaležnost, da je prigaral, poskrbel, da naši družini nič ne manjka. To je seveda tudi mamina zasluga. Vedno jima bom hvaležen. Vsak sanja o garaži, kot jo imam jaz, ali o hiši, saj ljudje živijo tudi v res bizarnih razmerah.
Pogrešam pa pristne trenutke z njim, za katere sem tedaj iskal izgovore. Ko vidim kake starejše ljudi, me prešine, ali jih bom takrat morda videl zadnjič. Zato jih še rajši objamem ali jim naklonim kako pozornost.
Kako dolgo ste potrebovali, da ste sprejeli njegovo smrt?
Vsi se malo bojimo teh trenutkov. Nisem imel izbire, sprejeti sem moral situacijo. Verjetno se je moj brat počutil podobno. Le da je on 17 let starejši, ima že svojo družino in otroke. V glavi sem bil prej gotovo še mulec, pustil sem se "ujčkati".
Zamudil sem, da bi se sam česa lotil. Nato sem začel delati, kar me veseli. Ustvarjati videe. Očetovo smrt pa sem predeloval še nekaj časa: ga sanjal, se spominjal. To kdaj še vedno. Sem pa vesel, da pred smrtjo ni trpel. Kdaj si rečem, da bi tudi jaz rad umrl na tak način kot on.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Ljudje smo v svetu naredili prevelike materialne razlike. Preveč je pohlepa. Zato bi si najprej zaželel več skromnosti. Če zajameva tudi moje področje – želim si več strpnosti na cesti. Tudi sam kdaj padem na tem polju. Potem pa prideš v drugo državo in spoznaš, da je v Sloveniji še kar v redu. :)
Kot tretje bi izpostavil spoštovanje. Na spletu – na družbenih omrežjih in pod članki – je ogromno žaljivih, poniževalnih komentarjev. Ljudje se ne zavedajo, kakšne posledice lahko pustijo žaljivi komentarji na osebah, ki tega niso sposobne sprejeti. Včasih so argumenti na mestu, ne razumem pa žaljenja brez razloga. Dvomim, da so vsi tako direktni tudi v živo.
Markov vlog z Martinom Golobom:
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Poleg omenjene očetove smrti sem doživel tudi dve težji športni poškodbi. Čeprav sem večji del osnovne šole igral rokomet, sem imel nogomet vedno v srcu. Kasneje je prišel še futsal (dvoranski nogomet), na motor oz. motokros pa sem vedno gledal zgolj kot hobi, brez namena da bi dirkal.
V dveh letih sem si strgal levo in desno Ahilovo tetivo. Predvidevam, da je do tega prišlo zaradi pomanjkanja treningov, ogrevanja, raztezanja, slabo sem skrbel za svoje telo. Tako sem se naučil discipline z ogrevanjem in raztezanjem pred športno aktivnostjo in po njej.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Do konca srednje šole sem bil ministrant. Redno sem hodil k maši, obiskoval mladinski verouk. Takrat sem se duhovno napolnil v cerkveni skupnosti, saj smo mladi zahajali v cerkev, super smo se razumeli, hodili na izlete in se družili. Zdaj me polnijo dejavnosti, ki me veselijo.
Lahko delite še kakšno anekdoto iz ministrantskih časov?
Včasih smo se med sveto mašo radi malo pohecali. Ko je bil zraven kdo mlajši, smo mu večkrat rekli, da ima za sabo pajka. Ustrašil se je in to se nam je zdelo smešno.
V spominu pa imam še en dogodek, ki se na srečo ni razpletel tragično. Pred leti je TV Slovenija prenašala mašo iz Ivančne Gorice. Ministranti gremo s svečami pred oltar za povzdigovanje. Tedaj neki fant omedli. Kamere so se hitro obrnile drugam. Ljudje so pristopili in mu začeli pomagati. Potem se je vse uredilo. Zanimivo, da sem s tem fantom kasneje skupaj igral v ansamblu. Postal je super oseba, ima že svojo družino, se pa vedno, ko ga srečam, spomnim tega dogodka.