Česa me je naučila izkušnja spolnega nadlegovanja, ki sem jo doživela

Po (upam) tehtnem premisleku sem se odločila, da z vami delim svojo izkušnjo. Moj glavni namen je spodbuditi žrtve, naj poiščejo pomoč in se ne zaprejo vase.

Nisem strokovnjakinja na tem področju, svetujem lahko le na podlagi svoje izkušnje. Poleg tega se mi zdi prav, da o tematiki, ki je v našem prostoru močno prisotna, spregovorimo tudi v medijih, kot je Aleteia.

Moja izkušnja sicer na lestvici od najhujše do najmanj hude (čeprav se zavedam, da o tem presoja vsaka žrtev) ni najhujših razsežnosti. A vseeno me je zaznamovala.

Moj namen nikakor ni, da bi poimensko izpostavljala tistega, ki mi je zadal bolečino. Ne želim ga javno linčati in obsojati. Razlogov je več. Prvi je, da želim zaščititi njegovo družino, saj ga poznam že več let.

Drugi razlog je ta, da mi je kmalu po tem, ko je v meni začel delovati hudi duh, zaradi katerega sem čutila željo po maščevanju, postalo jasno, da to ni prava pot. Na misel mi je prišel odlomek iz evangelija, ko Jezus reče besnim meščanom: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen." In nastane tišina, kamni eden za drugim padajo po tleh in niti eden ne prileti v obtoženko.

Tudi sama nisem brez greha. Daleč od tega. Tudi jaz sem v življenju naredila stvari, na katere nisem niti malo ponosna in mi je zanje še danes hudo. In vesela sem, da me zanje nihče javno ne obsoja in ne blati mojega imena. Verjetno smo bili že vsi v situaciji, za katero nam je žal, in ne želimo, da bi nas zaradi tega "kamenjali".

Statistika pravi, da je v Evropski uniji vsaka peta ženska, starejša od 15 let, žrtev spolnega nadlegovanja. Meni se je to zgodilo že drugič v življenju. Prvič sem bila stara 16 let. In nisem izzivala, kot nekateri radi poenostavijo take situacije. Vse, kar sem storila, je to, da sem sedela na avtobusu. Poleg mene se je usedel starejši moški in se me začel dotikati.

Občutki, ki sem jih doživela, so bili grozni. Sam dotik ni bolel, hudo bolelo in peklo je v notranjosti, ko sem se na višku najstniške brezskrbnosti zavedla, da nisem povsod varna in da vsi ljudje pač niso prijazni.

In bolelo je še dolgo časa, saj sem vse skupaj potlačila in o tem nisem spregovorila več kot pet let, saj me je bilo takrat preveč sram.

Ker se mi je to zgodilo že drugič, srčno upam in bom hvaležna, če bo statistika delovala v to smer, da bo ta bolečina prihranjena nekomu drugemu. Hvaležna bom, če bom lahko kot Simon iz Cirene to izkušnjo izkoristila, da sem ta križ kratek čas nosila namesto nekoga drugega.

Naučila sem se, da je najslabša stvar, ki jo lahko narediš po taki izkušnji, da ostaneš tiho. Tudi tokrat je bila to namreč moja prva, instinktivna misel. "Ostani tiho, boš že nekako predelala."

Potem pa se je začel tisti boleč, pekoč občutek v trebuhu. Kot da bi mi nekdo z vročim, vrelim nožem rezal po želodcu. Nato pa sem se spomnila 16-letne sebe in se odločila, da bo tokrat drugače.

Zapisano ni šlo zlahka na papir oziroma skozi tipkovnico na ekran, in upam, da mi kdaj ne bo žal, da je objavljen. Namen je le to, da spodbudim tiste, tako moške kot ženske (tudi moški so žrtve!), ki ste doživeli karkoli podobnega, da o tem spregovorite. Govorim iz lastne izkušnje, da je bolečina mnogo manjša, če ne ostaneš tiho.

Zato sem na tem mestu hvaležna vsem mojim dragim, na katere sem se lahko obrnila v času stiske. Zavzeli so se zame, mi stali ob strani, dovolj je bilo že to, da so bili tiho, me poslušali in ustvarili varen prostor.

Zame niso imeli velikih in strokovnih besed, začutili so le, da potrebujem objem in bližino tistih oseb, ki jim globoko zaupam. Zato spodbujam tudi vas, da v primeru, da se kaj podobnega zgodi vam, storite enako. Dovolj ste bili oškodovani, zato si s tišino ne škodujte še bolj.

Nagovarjam tudi tiste, ki ste priče ali se vam žrtev zaupa, da ji stojite ob strani in ponudite pomoč, ki ji ustreza. Za to ni treba, da ste strokovnjak.

Hvala vsem, ki pristno medsebojno ljubezen brez slabih namenov širite dalje v svet!