Zakaj se tako težko držimo novoletnih zaobljub?

Če ste podobni večini ljudi, potem ste si tudi vi ob novem letu zadali kar nekaj novoletnih zaobljub. Običajno ob izteku leta delamo nekakšno psihološko bilanco, ko se ozremo na leto, ki je za nami.

Ob tem ocenjujemo in presojamo, ali smo bili uspešni, ali smo dosegli neke zastavljene cilje, kako smo se držali v smislu fizične kondicije, telesne aktivnosti in tako dalje. Marsikdo tudi stopi na tehtnico (in se morda ob tem zgrozi), torej tehtamo svoje življenje ne le v prenesenem, ampak čisto dobesednem pomenu besede.

Žal se pogosto zgodi, da novoletne zaobljube zdržijo bore malo časa, včasih jih ne uspemo uresničevati niti cel mesec januar, kaj šele dlje. V čem je problem in ali lahko k stvari pristopimo tako, da bodo zaobljube bolj držale?

Res je, da s prvim januarjem začenjamo na novo, ker smo obrnili nov list v koledarskem letu. A v resnici se december in januar ne razlikujeta tako zelo, da bi tudi naše telo in naša podzavest to dojemala kot zelo velik prelom.

Če si na zavestni ravni sicer dopovedujemo, da bo z januarjem vse drugače, pa se naše telo pravzaprav ne počuti nič drugače. Še vedno je zima, še vedno je hladno, dan je še vedno kratek in tako dalje. Narava ima še vedno počitek.

Dosti ustrezneje je, če se novih projektov – in sklepov – lotevamo takrat, ko lahko tudi na telesni ravni to uskladimo z neko zunanjo spremembo, npr. spremembo letnega časa.

Prav pomlad kot znanilka nove rasti in novega kroga v naravi je tista, ki je bolj primerna za nove sklepe, še zlasti tiste, ki zadevajo recimo spremembe prehrane ali intenzivnejšega gibanja. Povsem normalno je namreč, da imamo spomladi več energije kot pozimi, zato nam tudi sprememb ni tako težko implementirati in se jih bomo verjetno tudi lažje držali.

Še en zelo pomemben vidik je, kako svoj novi načrt pravzaprav poimenujemo. Če smo svoje novoletne sklepe ali zaobljube zapisali, obstaja velika verjetnost, da smo jih zapisali kot neke vrste prepovedi oz. zelo stroge velelne stavke, na prmer: "Ne bom več jedel sladkarij!", "Prej bom hodila spat!", "Ne bom več pil/a alkohola!" in tako dalje.

Za naše možgane je dosti bolje, da namesto strogih prepovedi sklepe izrazimo v obliki namer, ki naj bodo oblikovane kot trdilni in ne nikalni stavki. Torej: "Odločil/a sem se, da zmanjšam količino sladkarij", ali "Zvečer bom svojemu telesu pravočasno namenila počitek", ali "Pitje alkohola bom omejil/a na kozarec vina ob nedeljskem kosilu".

Na primeru stavkov iz prejšnjega odstavka je razvidno tudi, da je bolje kot popolna prepoved (razen seveda v primeru odvisnosti ali zdravniškega navodila!) to, da si neko majhno količino razvadice še vedno dovolimo. Zakaj? Če si bomo zadali, da se od danes naprej nikoli več ne bomo niti dotaknili sladkega, je povsem jasno, da bomo to kar hitro prekršili.

Posledica je, da zapademo v občutke slabe vesti, neuspeha, samoobtoževanja in občutkov, da nam nikoli nič ne uspe. Če pa si rečemo, da bomo količino sladkarij zmanjšali, a si še vedno dovolimo npr. dva koščka čokolade po kosilu, ne bomo imeli občutka tako hudega odrekanja in se bomo sklepa tudi dosti lažje – in dlje – držali.