Slovenci smo, kot to znamo in smo storili že večkrat, ponovno dokazali, da smo odlični v situacijah, ko je treba kaj organizirati, stopiti skupaj, izpeljati projekt, ki bo nekomu v pomoč. Prav nič drugače ni bilo konec decembra, ko je v Ljubljano prišlo pet tisoč mladih z vseh koncev Evrope.
V svoji župniji sem lahko na lastne oči spremljala, kako so se dogajali mali čudeži – od tega, da smo še pred srečanjem zbrali zadostno število gostiteljev, do tega, da so se mize po vsaki jutranji molitvi ali maši šibile od dobrot, ki so jih prinesli župljani.
Kako lepo je bilo videti gospe, ki so se klicale med seboj in se spraševale, kaj bo katera skuhala za novoletno kosilo, kaj bo ponudila za večerjo, ali pa ko so hoteli gostitelji kar največ časa posvetiti pogovoru z mladimi in so svoje otroke ali vnuke spraševali: "Kako se že reče __________ po angleško?"
Zares se je čutilo, da so župljanke in župljani za tistih nekaj dni postali matere in očetje mladih romarjev. Tudi na srečanju za gostitelje, ki smo ga imeli pred nekaj dnevi, so vsi dejali, da so se njihove družine povečale za nekaj članov in da bo tako tudi ostalo, tudi če se morda ne bodo več videli – v srcih bodo romarji za zmeraj ostali "sinovi in hčere" ali "bratci in sestrice".
Čeprav so v naslovu omenjene matere, gre zahvala prav vsem
Prav neverjetno je, koliko različnih ljudi iz moje župnije je povezalo to srečanje. Od tistih, ki so bili pripravljeni odpreti vrata svojih domov, do tistih, ki so skrbeli za pogostitve, okrasitev cerkve, pospravljanje in pripravljanje prostorov in okolice, glasbenikov, duhovnikov, otrok, ki so na dan prihoda tekali po našem kraju in spremljali mlade romarje od avtobusne postaje do cerkve.
Občutek imam, da je naša župnija na novo zaživela. Mladim romarjem smo ponudili zavetje svojih domov, a prejeli smo stokrat toliko. Prinesli so ogromno veselja, vere, ljubezni in pravega taizéjskega duha. In prepričana sem, da je bilo tudi v drugih župnijah tako.
Veliko mladih, s katerimi sem imela priložnost govoriti, je povedalo, kako zelo domače in prijetno se počutijo v Sloveniji. Kaj so o Evropskem srečanju mladih v Ljubljani povedali mladi romarji? Njihove odzive lahko preberete v galeriji spodaj.
Slovo – ljudje so odšli, ostaja pa Duh, lep spomin in velika hvaležnost
Popoldne je bila v stolnici zahvalna molitev, pri kateri smo se skupaj s taizéjskimi brati in prostovoljci zahvalili Bogu za tako lepo srečanje. In kako lepo je bilo videti danes del teh ljudi, ki so se tako skrbno pripravljali na prihod mladih in jih tako lepo sprejeli, jim lepšali dneve, ko so bili tu.
Danes pa so se zbrali skupaj, da bi se Bogu skupaj zahvalili za vse, kar se je lepega zgodilo. In po molitvi je bilo videti mnogo ljudi, ki so si (bolj ali manj) na skrivaj brisali kako solzo, ko so se poslavljali od prostovoljcev in bratov, na katere se, hočeš, nočeš, kar malo navežeš, pa če si jih spremljal samo od daleč v Stožicah ali pa si jih spoznal bolj osebno na kakem od srečanj v župnijah.
Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki ste na kakršen koli način prispevali svoj kamenček v tako čudovit mozaik, ki smo ga skupaj ustvarjali v dneh pred, med in po Evropskem srečanju mladih.
In prepričana sem, da mozaik sploh še ni končan. Veliko nas čuti, da taizéjski duh še vedno veje nad in med nami in prav radovedna sem, ko čakam, da vidim, kakšne sadove bodo pognala vsa ta semena, ki smo jih skupaj ustvarili.
