Vprašanje bralca:
Spoštovani! Zanima me vaše stališče do trditve, ki jo je izrekel duhovnik v pridigi, ko je omenjal prejemanje sv. obhajila. Rekel je, da mnogi prejemajo sveto obhajilo, ne da bi pred tem šli k spovedi, to je greh oziroma Božji rop. Prosim za vaše mnenje.
Odgovarja ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore:
Spoštovani gospod Franc. Zahvaljujem se vam za vprašanje o duhovnikovi izjavi glede obhajila brez spovedi. Radi bi zvedeli za moje mnenje. Danes se nam zdi precej običajno, da imamo o vsem svoje mnenje, ki ga imamo včasih kar za merodajno.
Zato bi vam najprej rad rekel, da ne gre za moje mnenje. Vsi krščeni smo del živega Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve, zato moramo sprejemati in živeti nauk Svetega pisma in izročila, kakor ga uči Cerkev.
S svojim vprašanjem odpirate razmišljanje o Božji ljubezni, ki v Kristusu ostaja z nami do konca sveta (prim. Mt 28,20), pa tudi o naši pripravljenosti na sprejem Njegovega ostajanja z nami. Na najodličnejši način, ni pa to edini način, Jezus ostaja z nami v zakramentu svete evharistije.
V našem vsakdanjem čutenju in dojemanju pod tem imenom najprej pomislimo na Jezusovo navzočnost v tabernaklju, med češčenjem v monštranci in lahko bi omenili še kaj drugega. Ko birmanci naštevajo zakramente Cerkve, pri evharistiji običajno mislijo na prejem svetega obhajila.
Vendar se moramo zavedati, da te Jezusove navzočnosti brez evharistije v pravem pomenu sploh ne bi bilo. Evharistija v pravem in polnem pomenu besede je sveta maša. Sveta evharistija "je vir in višek vsega krščanskega življenja", pravi Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C 11).
Zato je sveta maša neizmeren Božji dar, največji čudež, ki se v veliki skromnosti dan za dnem dogaja na oltarjih naših cerkva ob večji ali manjši udeležbi Božjega ljudstva. V precejšnji meri smo danes izgubili čut za veličino in bogastvo mašne daritve. Res pa je, da polnost sodelovanja pri sveti maši pomeni tudi prejem obhajila. Jezus nas vabi in opominja:
"Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi," (Jn 6,53). "Če naj odgovorimo na to povabilo, se moramo pripravljati na tako velik in svet trenutek … Kdor se zaveda kakega velikega greha, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu." (KKC 1457)
Če torej nekdo pristopi k obhajilu, ne da bi prej pristopil k zakramentu sprave, samo po sebi to ne pomeni, da greši. Kdor se ne zaveda velikega greha, lahko in je tudi prav, da pristopi k obhajilu, saj male grehe odpušča že kesanje na začetku svete maše, molitev "Gospod, nisem vreden" pred obhajilom in tudi obhajilo samo.
Za zdravo presojo svojih grehov pa je treba imeti dobro oblikovano vest. "Čeprav ni strogo potrebno, Cerkev vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih pregreškov. Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristusu, da nas zdravi." (KKC 1458)
Naj končam z lepo mislijo Jamesa Mallona: Neki duhovnik mu "je dejal, da je njegov duhovniški poklic v prvi vrsti namenjen temu, da evharistijo ščiti pred ljudmi … Če bi bila takšna Božja drža, ne bi imeli ne utelešenja ne krščanstva, kaj šele evharistijo" (Onkraj meja župnije, 73).
"Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 3.
