Svojo neverno družino je pri šestih letih presenetila z željo, da bi bila krščena

Amelie Breznik je desetletno dekle iz Ljubljane. Je tretjerojenka, ima starejšo sestro Evelin in brata Maka ter mlajšega brata Kaia. Zelo rada riše, bere, gleda filme in zelo lepo poje. K bolj intenzivnemu petju jo je spodbudila njena krstna botra Klavdija Uršič, potem ko jo je slišala peti. Zgodba o Amelijinem krstu je izjemno zanimiva.

Svojo sicer neverno družino je že pri šestih letih presenetila z željo, da bi bila krščena. Mama Andreja pravi, da svojih otrok ni krščansko vzgajala, ker tudi sama ni verna in z možem nista bila krščansko vzgojena (mož je sicer krščen). Imajo pa verne prijatelje v Renčah na Goriškem – družino Uršič, ki so jih večkrat obiskovali. Najstarejša hčerka Evelin je tam trenirala kotalkanje in se je spoprijateljila z vrstnico Klaro.

Ko je Klara šla nekega dne k verouku, jo je Amelie vprašala, kam gre, pa ji je odgovorila, da k verouku in da je "kr neki". Amelie jo je vprašala, ali gre lahko zraven, in tako je bila prvič pri verouku. Pravi, da si ni mislila, da ji bo tako lepo. Ko so se pogovarjali o Bogu in Jezusu, je namreč zelo močno začutila Boga v svojem srcu.

Poleti tistega leta so Amelie in njeno prijateljico iz družine Uršič skupaj vpisali na oratorij k salezijancem na Rakovniku. Amelie je bilo sicer strah, kako bo tam sprejeta, ker še ni bila krščena in ni kaj dosti vedela o veri in Cerkvi, a so jo animatorji takoj potolažili, da so prav vsi otroci dobrodošli, ne glede na to, ali so krščeni ali ne. Na oratoriju se je počutila zelo sprejeto in prijetno. Z vrstniki, ki jih prej ni poznala, so se hitro ujeli, pravi.

Nato je kmalu prišla epidemija koronavirusa, med katero je Amelie po spletu večkrat spremljala maše Martina Goloba. V nekem trenutku je mami zaupala, da bi rada bila krščena, ko bo epidemije konec. Rekla je, da čuti v svojem srcu Jezusa in da si zato želi biti krščena. Začudeni mami Andreji, ki je mislila, da stvar ni tako resna in da jo bo že minilo, je to svojo željo večkrat ponovila.

Za botrico si je izbrala mamo prijateljice iz Renč, Klavdijo Uršič. Njeno mamo Andrejo je precej skrbelo, kaj mora storiti in kupiti, kako naj se pripravijo na krst, pa jo je Klavdija potolažila, da ima bratranca župnika. Kot se je izkazalo, je bil to ravno Martin Golob. Šli so na pogovor k njemu v Srednjo vas v Bohinju, kjer jih je zelo prijazno sprejel in so se dogovorili za krst. Povedal ji je, da bo pri krstu nanjo prišla Jezusova luč in da bo Jezusa nato nosila v srcu.

Amelie je bila v Bohinju krščena 4. julija 2020, pri sedmih letih. Pravi, da je bila tisti dan zelo vesela. Mama Andreja doda, da je začutila srečo ob Amelie in da je bilo res ganljivo. Obred krsta je s svojimi pesmimi popestrila tudi družina Uršič. Vsi navzoči so močno začutili lepoto krsta, tako da so še drugi Andrejini otroci rekli, da bi se kar dali krstiti.

Amelie so nato vpisali k verouku na Rakovnik, med epidemijo se ga je udeleževala po Zoomu. Za mamo Andrejo je bilo to obdobje kar naporno, saj Amelie ni mogla veliko pomagati, ker ji je svet vere in Cerkve precej nepoznan. Amelie ima zelo rada katehistinjo s. Ivanko Zakrajšek, s katero se je dobro razumela.

Leta 2021 je Amelie šla k prvemu svetemu obhajilu. Tudi pri tem je bila njena družina malce negotova in so prosili za pomoč nekatere druge starše. S. Ivanka je Andrejo potolažila, ko se je počutila slabo, ker ji marsikaj ni bilo jasno v povezavi z vero in s pripravo na prvo obhajilo. "Zame je bil to en čisto drug svet, ki ga nisem poznala in ga je težko razumeti," nam je zaupala. "Kot bi se učila tujega jezika."

Ob pripravi na prvo obhajilo je vprašala Amelie, kaj si želi za darilo. Amelie je povedala, da so se njene sošolke pri verouku hvalile, kaj vse bodo dobile za darilo, ona pa si ni želela ničesar, saj je bil njeno darilo Jezus v obhajilu.

Pri obhajilu ji je bilo nenavadno in lepo, močno je začutila Božjo navzočnost, tako da sedaj težko opiše z besedami tiste občutke. Mama Andreja je dodala, da je bila prvič v taki vlogi, da so tudi starši peli svojim otrokom med mašo in da je bilo zelo ganljivo. "Kar solze so mi tekle po licih in mislim, da smo vsi nekaj čutili," je zaupala.

Ko je Amelie prvič izrazila svojo željo, da bi bila krščena, je bila njena družina res presenečena. "Hecno je bilo, pa malo sem bila prestrašena," se spominja Andreja. "Toda svojim otrokom želiva z možem prisluhniti in jih spodbuditi pri stvareh, ki so jim pomembne. Hvala Bogu smo ob sebi imeli res dobre ljudi, tako da so se stvari spontano odvijale na najboljši možni način."

Andreja je kmalu po tem dobila službo v Polhovem Gradcu, kjer v šoli spremlja slabovidno deklico in se tudi sicer dobro počuti. Na pogovor za službo ji je Amelie dala svojo verižico s križcem, ki jo spremlja že od takrat. Dobro se spominja mlaja čez cesto pred Polhovim Gradcem z napisom "Dobrodošli", dveh lepih cerkva in križa na sredi vasi. "Kar veliko znamenj," se zasmeje. "In službo sem dobila v dveh urah."

V Radehovi v Slovenskih goricah, od koder so bili Andrejini stari starši in kjer skrbijo za manjšo kmetijo, z Amelie urejata lepo Marijino kapelico. Župnik v Lenartu ju je bil zelo vesel, ko sta prinesli star Marijin kip, ki ga je bilo potrebno obnoviti. Ravno v tistih dneh so pripravljali nekaj umetniških del, ki so bila potrebna restavriranja, da so jih poslali v Ljubljano.

Na vprašanje, kako ve, da Bog obstaja, Amelie odgovori, da ga ne vidi, ampak da ga čuti v svojem srcu. Zelo rada ima molitev Sveti angel varuh moj, pred spanjem rada kaj zaupa Bogu. Pri Jezusu jo najbolj navdušuje to, da je tako prijazen.

Andreja hudomušno pristavi, da se mnogi starši pritožujejo nad tem, da morajo siliti svoje otroke k maši, pri njih pa je ravno obratno. "Amelie je tista, ki mene sili, da jo peljem k maši ali verouku." Ko so se v šoli v Polhovem Gradcu nekateri otroci pritoževali, da morajo spet k verouku v bližnje župnišče, jim je Andreja rekla, da so lahko veseli, da imajo verouk in cerkev tako blizu. Njena hčerka mora čakati, da pride mama iz službe, šele potem jo lahko pelje k verouku.

Andreja se Ameliejinega zgodnjega otroštva spominja še po nečem. Že kot mala deklica se je ure in ure igrala s starimi figuricami Jezusa in Marije iz jaslic, ki so jih imeli doma. Marijinega in Jezusovega kipca kar ni hotela dati iz rok. Andreja je zaupala še en poseben spomin. Ko je bila noseča z Amelie, je imela občutek, kot da ni čisto njena in da ji jo bo nekdo vzel oziroma kot da ne pripada čisto njej. "Seveda je moja," se nasmeje, "zdaj pa vem tudi, komu še pripada."

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 05/2023.