8 naukov, ki sem jih usvojil ob vzgoji 8 najstnikov

Oče sem bil že osmim najstnikom in o tem sem že večkrat pisal, kajti – osem najstnikov je veliko.

Toda ko mi prijatelji, ki vstopajo v leta "starševstva najstnikom", nenehno postavljajo vprašanja, ugotavljam, da lahko še vedno marsikaj povem. Če se nekatera od teh spoznanj zdijo nekoliko očitna, ne pozabite, da obstaja veliko ljudi, ki morajo očitne stvari slišati znova in znova. Jaz sem že eden izmed njih.

Dejstvo, da moram to zapisati, razkriva slepo pego, ki jo imajo ljudje, kot sem sam: o najstnikih navadno premišljujemo kot o pripadnikih nediferencirane množice mladostnikov, ki imajo enake upe, strahove in lastnosti.

Toda ko premišljujem o napakah, ki jih delam pri vzgoji najstnikov, se mi pojavlja jasen vzorec: če sem preveč zaupal otroku A, sem bil zaradi tega preveč sumničav do otroka B; če sem preveč pričakoval od otroka C, sem bil preveč popustljiv do otroka D.

V vsakem primeru sem storil isto napako: da posameznega otroka nisem priznal in obravnaval kot edinstvenega posameznika.

Pri najstnikih obstajata dve težavi: prvič, redko nam povedo, kaj si v resnici mislijo, in drugič, ko to storijo, smo običajno utrujeni, raztreseni ali pa spimo.

Poslušanje najstnika zahteva telesni napor: čez dan morate dejansko pristopiti k najstniku in se umakniti od vsega, kar bi utegnilo odvrniti vašo pozornost. V nočnih urah, ko so najstniki najbolj zgovorni, pa morate biti budni in na voljo, četudi to pomeni, da boste morali prilagoditi svojo rutino in se v posteljo odpraviti pozneje, ne glede na to, da se z vami ne bodo pogovarjali 30 od 31 dni, ko boste to počeli.

Obstajajo pomembne stvari, ki jih najstniki morajo slišati, in običajno ni primernega časa, ko bi jim te lahko povedali. Zato jih preprosto izrecite: slišati morajo določena dejstva o spolnosti, zmenkih in financah.

Če vam pogovor o teh temah ne gre najbolje od rok, storite podobno kot jaz: svojim najstnikom spregovorite med vožnjo z avtomobilom ali med obrokom na štiri oči. Vedno imejte pripravljeno še drugo, varno temo, na katero boste prešli po tem pomembnem pogovoru.

Težko je biti najstnik, ki ni več tako naiven kot otrok, nihče pa ga še ne jemlje resno kot odraslega. Starši morajo pogosto zavrniti izjave svojih najstnikov, saj se ti pogosto motijo.

Toda vse prevečkrat se do najstnikov vedemo, kot da se vedno motijo. Zato je pomembno, da se še posebej potrudimo biti dovzetni za to, kar nam imajo najstniki povedati. Sv. Benedikt je v svojem Pravilu zapisal, da "Gospod pogosto prav mladostnikom razkrije, kaj je najboljše".

Seveda obstaja tudi nasprotna težava, h kateri sem še posebej nagnjen: tako zelo si želimo ohraniti pozitiven odnos s svojim najstnikom, da se mu zlahka kar prepustimo. Če niso zadovoljni z našo odločitvijo, jo spremenimo; če vztrajajo pri nečem, za kar vemo, da ne potrebujejo, jim to vseeno priskrbimo.

Nikar. Pri enem najstniku sem se prisilil, da sem bil strog, kljub temu, da so mi starševska čustva govorila drugače, in najin odnos se je izboljšal, ne poslabšal.

Ko naši najstniki začnejo zavijati z očmi ob družinski molitvi, ki so se ji nekoč navdušeno pridružili, se jim, podobno kot pri št. 5, zlahka prepustimo. Rečemo si, da nočemo biti tisti togi in vsiljivi starši, ki s svojim vztrajanjem pri veri otroke odrivajo od sebe.

To je dobra težnja. Toda premalo molitve pogosto prinese več težav kot pretiravanje z njo. Najstniška leta so zlato obdobje, ko imate še vedno nekaj vpliva na to, kako vaši otroci preživljajo svoj čas, in vaša dolžnost je, da jim pomagate doseči vsaj minimum: vsakdanja molitev, nedeljska maša, mesečna spoved in pomoč ljudem v stiski.

Starši najstnikov radi uporabljamo frazo, da je treba "izbrati le potrebne bitke", s čimer imamo v mislih, da smo strateško usmerjeni glede discipline. Toda včasih, ko to rečemo, v resnici mislimo: "Preveč sem utrujen, zato se bom kar predal."

Drži, izberite, pri katerih vprašanjih boste dosledno vztrajali in katera boste vsaj začasno prezrli. Toda pri tistih, ki jih boste uvrstili med "dosledna", se borite do konca in nikoli ne popustite.

Meni je koristilo, da sem se Bogu podrobno zahvalil za posebne lastnosti najstnikov, ki mi jih je namenil. To mi pomaga, da jih vidim skozi Njegove oči.

Ustvaril jih je takšne, kot jih je, kot svoj dar svetu, tudi meni. In bolj sem z Njim na isti strani, bolje mi bo šla od rok vzgoja mojega najstnika.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.