Če bi samo naštel metode branja Svetega pisma, bi verjetno potreboval več strani. Ker so ljudje tako različni, je tudi veliko pristopov do Svetega pisma.
V bistvu pa ga lahko beremo v skupnosti ali sami. Prednost ima skupno branje Svetega pisma, saj je v prvi vrsti namenjeno verski skupnosti: Izraelu in Cerkvi, šele potem tudi posamezniku. V skupini lahko vsak pove svoj dostop do nekega besedila.
Tako drug drugega dopolnjujemo. Poleg tega je skupnost tudi pomoč, da ne zgrešimo prave poti pri razlagi besedil. Pri tem nam lahko pomagajo metode, ki so bolj meditativne, in tiste, ki skušajo dojeti smisel nekega besedila ter ga prevesti v naš čas bolj na razumski ravni.
Toda tudi osebno branje Svetega pisma je zelo koristno, saj nam v Božji besedi govori Bog sam in nas vodi na naši življenjski poti. V izročilu Cerkve se je razvila metoda, ki jo imenujemo lectio divina. Obsega štiri korake: lectio (branje) – meditatio (premišljevanje) – oratio (molitev) ter contemplatio (kontemplacijo, prebivanje pri Bogu).
Ta metoda dobro ponazarja, da je branje Svetega pisma pogovor med Bogom in človekom (Bog nas nagovarja, v molitvi mu dajemo odgovor) in da je slednjič Božji dar, da smemo prebivati v njegovi bližini.
Kako je najbolje brati Sveto pismo? Katere dele Svetega pisma je najbolje brati na začetku in s katerimi nadaljevati?
Sveto pismo ni časopis. Upira se površnemu prebiranju. Zato veljajo ista načela kot za molitev. Najprej se moramo zbrati in umiriti. Pri tem nam lahko pomaga kaka molitev (očenaš, desetka rožnega venca), predvsem pa kratka prošnja, naj nas Sveti Duh navdihuje pri branju Božje besede, kakor je nekoč deloval tudi po piscih, ki so jo zapisali.
Besedila beremo počasi in pozorno. Po vsakem berilu premišljujemo. Pri tem nam lahko pomagajo ta ali podobna vprašanja: Kaj je izpoved tega besedila? Kaj razumem? Česa ne morem razumeti? Kaj mi hoče Bog po tem besedilu povedati? Kaj lahko storim? Svetopisemska besedila je treba prebrati večkrat.
Ne gre za to, da bi prebrali čim več besedil, temveč da se v to, kar beremo, res poglobimo. Pri tem nam lahko pomaga tudi dnevnik, v katerega si zapisujemo, kaj se nam je ob tem ali onem besedilu odprlo. Pomembne dele (stavke, vrstice, krajše odlomke) naj bi tako dolgo ponavljali, da jih znamo na pamet. Tako bodo zapisani v našem srcu in nas bodo spremljali skozi življenje.
Predlagam, da začnemo s kakim evangelijem, morda z Matejevim. Besedila so nam sicer znana, ker jih redno srečujemo pri bogoslužju. Ker pa tam slišimo le odlomke, je zelo zanimivo spoznavati tudi večji okvir.
Potem gremo na začetek Svetega pisma in si ogledamo Prvo in Drugo Mojzesovo knjigo, ki opisujeta najpomembnejše dogodke zgodovine odrešenja v Stari zavezi: stvarjenje sveta, življenje očakov, Božje razodetje v gorečem grmu, odhod Izraelcev iz Egipta, dogodke na Sinaju, deset zapovedi itd.
Če bi vsak dan premišljevali samo en psalm (Knjiga psalmov), bi v pol leta pretresli vse psalme. Prepričan sem, da bi to oblikovalo tudi našo osebno molitev. V adventnem času bi lahko prebrali Knjigo preroka Izaija. Pisci Nove zaveze se vedno znova sklicujejo na to knjigo, ki vsebuje čudovita besedila o Božjem odrešenju.
Potem se lahko lotimo drugega evangelija, morda Lukovega, in Apostolskih del. Ta dva spisa je treba brati v enem, saj drug drugega dopolnjujeta, ker ju je sestavil isti pisec. Kdor se hoče lotiti Pavlovih spisov, naj začne s Prvim pismom Korinčanom. Je zelo zanimivo, ker nam podaja apostolove misli o zanimivih temah: križ, evharistija, vstajenje itd.
Srce Pavlovega pisanja pa je vsekakor Pismo Rimljanom, v katerem je Pavel povzel bistvo evangelija, ki ga je oznanjal. V zgodovini teologije je igralo osrednjo vlogo. Potem se lahko poglobimo v Janezove spise: evangelij in Prvo Janezovo pismo ...
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 3.
