Louis čaka v svoji sobi, nameščen v črnem invalidskem vozičku, z zelo vzravnanim hrbtom in glavo. Ne premika se veliko, kljub temu pa je pravo nasprotje nedejavnosti ali lenobe. Louis živi polno življenje.
Odraščanje z invalidnostjo
Človek bi morda mislil, da je bilo življenje do njega precej kruto, da je nanj celo pozabilo. Pri dveh letih in pol so mu diagnosticirali Duchennovo mišično distrofijo. Ta napredujoča genetska bolezen prizadene mišice, ki postajajo vedno šibkejše in na koncu ohromijo.
Ko je Louis odraščal, najprej ni več mogel uporabljati svojih rok, pozneje pa še nog. Zmanjšala se je tudi njegova dihalna zmogljivost: mladenič je ponoči priključen na dihalno pomoč, kmalu bo tako tudi čez dan. "Težko je, toda če imaš za kaj živeti, greš naprej," pove z nasmehom.
Ali je bolezen krivica? Louis odgovarja:
"Ne, to je preizkus. V življenju vsi kdaj trpimo: temu trpljenju moramo dati le drugo razsežnost. Vera to omogoča. Vera pomeni, da se spominjamo skrivnosti utelešenja: trdno verjamem, da je Kristus prišel, da bi delil moje trpljenje. On se ne umakne, temveč se trpljenju približa. To nam pomaga razumeti, da si Bog ne želi trpljenja, ampak se proti njemu bori. Še več, prihaja, da bi se nam v njem pridružil."
Neodtujljivo dostojanstvo
Kaj pa njegovo dostojanstvo? Ali ima občutek, da je ranjeno, zmanjšano, da mu je odtujeno? "Današnja družba želi prodati naše dostojanstvo," odgovori z glasom, obarvanim z jezo in ogorčenjem. "Kot da bi trpljenje človeku odvzelo dostojanstvo! Velika napaka je, če mislimo, da je človekovo dostojanstvo mogoče izgubiti: dostojanstvo imamo, ker smo ljudje. Dostojanstvo je neodtujljivo. Boriti se moramo proti osamljenosti in izključenosti; to je tisto, kar ubija ljudi."
Dati se moramo na razpolago Božji milosti: malce smo podobni vitražnemu oknu, poklicani, da skozi nas sije njegova Luč.
V življenju invalida se mora soočati s tem, kako ga vidijo drugi ljudje, kar je bolj zaznamovano s strahom kot z zlonamernostjo. "Razlike nas opominjajo na našo krhkost, kar nas straši, zato poskušamo pred tem pobegniti. Mlajši smo, močneje to občutimo: preprosteje je, če se iz ljudi norčujemo."
Louis se s svojo invalidnostjo ne spopada sam. Veliko moč v njegovem življenju predstavlja družina, ki jo zelo ceni. "S svojo invalidnostjo ne živim sam," pravi. "Nosim jo skupaj z mnogimi drugimi. To je velika milost."
Učenje iz žalosti
Življenje pa mu ni omogočilo, da bi mu ljubljena družina še vedno v celoti stala ob strani. Njegova mati Aurélie je 2. maja 2021 po padcu s konja nenadoma umrla. Louis je najprej prosil, da bi mati preživela, nato pa je sprejel Božjo voljo. Takole opisuje svojo izkušnjo:
"Ta preizkušnja je kot potres. Izguba matere je še posebej boleča. Srečo imam, da v naši družini veliko molimo. Da bi se obdržal nad vodo, da se ne bi potopil, sem samodejno molil. To ne odpravi bolečine. Toda prav to je bistvo krščanskega upanja: razumevanje, da je življenje le potovanje proti cilju. Naš dom je v nebesih. S svojo invalidnostjo ta prehod živim že zdaj, vendar sem se zaradi materine smrti še bolj zavedel večnega življenja: nebesa so se razprla. Četudi je bilo človeško gledano vse na trhlih tleh, sem imel pred očmi to podobo Kristusa, skale, kar je močnejše od vsega drugega."
Invalidnost kot moč
Danes pravi, da je njegova invalidnost morda njegova največja moč:
"Z njo lahko pričujem, da je mogoče živeti kljub trpljenju, in kažem, kako Kristus živi v meni. Na ta način, tako se mi zdi, me Gospod kliče, naj bom misijonar: s svojim invalidskim vozičkom. Da bi to dosegli, se moramo dati na razpolago Božji milosti: malce smo podobni vitražnemu oknu, poklicani, da skozi nas sije njegova Luč. Gre za vsakdanje spreobrnjenje: da vsako jutro rečemo Bogu da in prilagodimo vse, kar se ne nagiba v Njegovo smer."
Cilj namreč ostaja isti: "Razumeti moramo, da smo ustvarjeni za večno življenje. Vse je minljivo, mi zgolj potujemo. Vse, kar je tu spodaj, je namenjeno temu, da nas nauči ljubiti. To zemeljsko življenje moramo živeti kot pripravo na veliko srečanje z Bogom."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
