“Ne predstavljam si pomladi, ko ne bi bila na traktorju in na polju”

"Kvaliteta življenja na podeželju se mi zdi boljša kot v mestih; od dobre domače hrane, pristnih odnosov s sosedi, stik z naravo ter večja pripadnost skupnosti," pravi Mateja Kopar, ki je pred dvema letoma postala mlada prevzemnica domače kmetije v vasi Gabrje v sevniški občini.

Njena kmetija obsega nekaj manj kot 20 hektarov površin, od tega skoraj celoto predstavlja gozd, tu pa so še pašniki, travniki in vinograd. Glavnino na kmetiji predstavljajo piščančki, ki so tam od prvega dne starosti. Krmi jih s hrano, ki jo sama pridela doma. Mateja je tudi dolgoletna članica Društva podeželske mladine Tržišče ter trenutna podpredsednica Zveze slovenske podeželske mladine.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Lahko bi rekla, da nisem ravno jutranji tip in v sanjskem svetu bi jutra kar preskočila. Zato je še najbolj koristno, da sem primorana zgodaj vstati in se odpraviti na pot. Po nekaj kilometrih ali urah, preživetih v avtu, pa se začne daniti. Narava nam včasih pripravi pravi mali ognjemet barv na obzorju, ko sonce vzide. Takrat mi ni nikoli žal, da sem kmalu zlezla iz postelje. In ja, taki dnevi se zgodijo. :)

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
No, pa da vidimo, kaj bo kaj dan prinesel ...

3. Kdaj ste začutili predanost življenju na podeželju?
Od malega sem bila zelo navezana na naravo. Bila sem prava mala raziskovalka. V luži sem gojila male žabice, poznala vse rože v okolici, secirala cvetne popke, še preden so zacveteli, in opazovala vse živali, od metuljev do deževnikov.

Pravi praznik je bil, ko je krava doma telila in sem bila lahko priča, kako mali teliček pride na svet. Igrala sem se po gozdovih in grmovju. Naj povem, da sem odraščala v vasi, kjer nisem imela otrok svoje generacije za igro, zato sem se zabavala po svoje. Vendar v mladosti še nisem opazila te navezanosti na podeželje.

Šele po končanem faksu, ko sem bila zaposlena na kmetiji, sem začutila, da spadam na podeželje in da je pomembno tega ohraniti. Kvaliteta življenja na podeželju se mi zdi boljša kot v mestih; od dobre domače hrane, pristnih odnosov s sosedi do stika z naravo, večje pripadnost skupnosti … No, pogrešam kakšno galerijo ali koncert, ampak saj imamo avtomobile. 😊

4. Že dobro leto ste prevzemnica kmetije. Je bilo težko sprejeti to odločitev?
Ja in ne. Kmalu sem opazila, da si želim svojo pot, biti sama svoj šef in si razporejati čas. Želela sem si svojo kmetijo, na kateri bi lahko to uresničila. Delala po svoje, se učila na svojih napakah in ne slepo poslušala nadrejenih. Ne predstavljam si pomladi, ko ne bi bila na traktorju in na polju. Vendar prevzem kmetije ne prinaša le lepih stvari. Bilo je stresno za družino in te odločitve starši niso zlahka sprejeli. Vendar sem bila odločna, da najdem pot.

5. Predvidevam, da veliko časa preživite na traktorju? Vam kot ženski to povzroča težave ali se tudi s stroji dobro znajdete?
Se kar dobro znajdem, ampak včasih mi manjka zaupanja vase. Nekje v sebi imam idejo, da moram narediti vse popolno in brez napak ter okvar. No, ja, to je prišlo od mojega očeta, ki je zaradi revščine v mladosti zelo pazil na vse, kar smo imeli. Tako je tudi mene naučil, da se stroje maže, pere, shrani pod streho, dela z občutkom, posluša motor in gleda stroj, da vse v redu deluje. Tako sem se tudi jaz nekaj teh navad nalezla od njega, za kar sem zelo hvaležna. Je pa včasih kak priklop stroja na traktor fizično težak za dekle (modrice vključene), takrat pomaga, da se malo razjezim.

Delo na traktorju je užitek in veselje, dokler vse deluje in je vreme naklonjeno. Imam pa kar nekaj anekdot na to temo. 😊 Nekdanji sosed mi je rekel, ko smo se srečali s traktorjem na polju: "Dekle, kaj tle delaš, pejt domov za šporhet!" Nemalokrat se mi zgodi, da grem po kakšne rezervne dele, pa imam slučajno s seboj kolega. Prodajalcu povem svoje težave in želje, kaj potrebujem, on pa nadaljuje pogovor ne z mano, ampak z mojim prijateljem (pač moški). 😊

6. Najljubše kmečko opravilo?
Ta pa ni težka. 😊 Vse, kar je dela na traktorju.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Teh pa je na vsakem koraku mnogo, saj lahko rasteš iz marsikaterega dogodka, če si to seveda želiš. Ena izmed malih prelomnic v mojem življenju je bila pred nekaj leti, ko sem šla v tujino za en teden na študijsko delavnico. To je bilo prvič, da sem se sama odpravila v tujino, in to v družbo nepoznanih mladih iz cele Evrope. To je bil zame izjemen korak iz cone udobja.

V večji družbi, sploh nepoznanih, mi je zelo nelagodno, to izhaja iz tiste male vasice v otroštvu, ko nisem imela družbe. Poleg tega znanja svoje angleščine ne bi ocenila ravno z odlično, zato me je bilo strah govoriti. Ampak zgodilo se je neverjetno. Počutila sem se, da pripadam skupini, bili so zelo potrpežljivi do mojega neznanja angleščine in dobila sem opolnomočenje in pogum. Neformalna izobraževanja med mladimi so izjemne prilike za rast ter sklepanje prijateljstev zunaj meja.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Imam jih kar nekaj, odvisno od situacije. Večinoma si rečem, da bo minilo, in potrpežljivo pustim, da me preplavi slaba volja. Če sem res na tleh, si rečem: "Ko žogica preleti na tla, se lahko odbije samo še navzgor." Zdaj je lahko samo še bolje. Kadar pa je bilo kaj narobe, pa si mislim: "Pa saj ni nihče umrl." Ali pa: "Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi?"

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Ob večerih sem najrajši doma na kavču. Pomiri me, da pregledam stvari in napišem, kaj vse sem danes naredila, ter pretehtam, kaj vse je na urniku naslednji dan. Rokovnik je moj najboljši prijatelj. Rada sem organizirana in si zapišem stvari, tako imam občutek, da imam vse stvari v rokah in lahko planiram nove ideje. Ko mi čas dovoljuje, pogledam kakšno serijo ali preberem knjigo, obožujem zgodovinske romane.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... je težko. In iz težkih in lepih stvari se rodijo biseri. 😊

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.