Od vseh otrok je doma samo še eden

Bilo jih je osem, šest, še nedavno pet, zdaj so pa samo še trije: oče, mama in najmlajši otrok. Drugo vzdušje, drugačna organizacija.

Filip, zaposlen na področju financ, oče štirih otrok, starih od 10 do 23 let, z nasmeškom na ustih pove: "Z odhodom starejših treh je največja sprememba nastala v hladilniku! Doma smo samo še žena, desetletnik in jaz. Navaditi sem se moral zmanjšati količino nakupov."

Klinična psihologinja Claude Berthon meni, da je praznjenje gnezda zelo velik izziv, ki ga najbolj občutimo takrat, ko doma ostane le še najmlajši. "Ko doma ostane zadnji otrok, se družina preoblikuje v družino z edincem. Ob takšnem krčenju na družino preži več pasti, odvisno od vzdušja, ki vlada v družini. Otrok lahko postane enakovreden odraslim. Postane zaupnik svojih staršev, je priča napetostim v sporazumevanju odraslih. Gleda filme, ki zanj še niso primerni, ker starši niso več toliko pozorni na to."

Zdi se, da je skoraj normalno, da so starši manj pozorni, saj je večina otrok že odšla zdoma in tudi najmlajši odrašča.

Psihologinja opozarja tudi pred naslednjo situacijo: "V določenih družinah najmlajši otrok prevzame vlogo ventila. Ko se oče ali mati vrneta utrujena domov, vso napetost streseta na edinega otroka, ki je doma." Velja si zapomniti dober nasvet: prihranimo za najmlajšega potrpežljivost in uvidevnost, ki ju potrebuje za svojo izpolnjenost in razvoj.

Kadar v družini ne vlada pravo vzdušje, so nekateri najstniki precej zaskrbljeni. Tako je pri Ines, dijakinji zadnjega letnika pred odhodom na študij: "Z mamo sva si zelo blizu in veliko stvari počneva skupaj. Blažim napetosti, ki jih imata z očetom. Strah me je oditi, vem, da se bo počutila samo. Občutek imam, kot da jo zapuščam."

Claude Berthon opozarja še pred naslednjo pastjo, v katero se lahko starši ujamejo, ko doma ostane še zadnji otrok: čezmeren vložek v odnos z otrokom. "Včasih starši stežka pustijo najmlajšemu odrasti. Veliko so že naredili zanj in težko ga kar izpustijo iz rok. Vendar pa najmlajši ne bo vedno majhen, mora odrasti, morajo ga izpustiti."

Psihologinja še nadaljuje: "Praznjenje gnezda se zaplete, kadar zakonski odnos ni dober. Najmlajši lahko celo postane predmet tekmovanja med starši: vsak si na svoji strani prizadeva, da bi pridobil večjo otrokovo naklonjenost, da bi ga bolj razvajal. To se zgodi zaradi praznine v zakonskem odnosu. V najslabših situacijah otrok postane orodje proti drugemu, pripomoček, s katerim eden od zakoncev rani drugega."

"Pri 37 letih sem spremenila način življenja in se zaposlila," pripoveduje Silva, mati štirih otrok. "Veliko smo se selili, otroci so bili vsi v šoli. Zavedala sem se, da poleg financ potrebujem lastno dejavnost, da bom sposobna pustiti otrokom oditi od doma. Poskrbela sem za osebno ravnovesje in tako sem lahko dovolila otrokom svobodno oditi."

Zagotoviti otroku, da lahko odraste in odide, da bodo starši dobro in da ne dvomijo v otrokovo ljubezen do njih, to je priporočilo psihologinje: "Preživeti moramo čas opustošenja, da lahko preidemo na veselje. Otroci bodo v svojem ritmu odhajali drug za drugim, starši so se trudili za to!"

"Zdaj nastopi čas za preoblikovanje zakonskega odnosa. Čas, da smo starši ponosni na svoje velike otroke, ki začenjajo svoje odraslo življenje. Tako bo otrok, ki je še doma, pomirjen, ker bo videl, da sta starša izpolnjena, in bo čutil, da ju je odhod starejših osrečil."

Če je najmlajši otrok v srednji šoli, naj starši pazijo, da mu dodelijo njegovi starosti primerno mero samostojnosti, ni nujno, da čisto enako kot pri najstarejšem otroku. Srednješolec se ne bo ravno dobro počutil doma med mamo in očetom.

Psihologinja pojasnjuje: "Odraščanje je obdobje srečevanj in izkušenj zunaj matične družine. Pravzaprav je ne glede na starost otroka dobro pomnožiti zunanje stike, da otrok zazna življenje zunaj lastne družine. Skavti, obšolske dejavnosti, bratranci, sestrične, stari starši: vezi, ki jih otrok ceni in mu omogočijo, da ne ostaja zaprt v omejujočem trikotnem odnosu."

Starši naj se trudijo ustvariti ljubeče okolje, da otrok ne bo občutil, kot da ga pošiljajo v svet, ker ga odrivajo od sebe. "Z otrokom se je treba pogovarjati, da si z veseljem izbere dejavnosti, pri katerih bo spletal nove vezi in se razvijal. Dobro je, da se otrok zaveda, da je takšna organizacija življenja dobra tudi za starše, za njun zakonski odnos," še poudarja psihologinja.

Obdobje gnezda z zadnjim otrokom je pomembno za zakonca: lažje si bosta našla čas drug za drugega. "To je obdobje, ki ga brez krivde sprejmimo kot dar," spodbuja Claude Berthon. "Če je zakonski odnos dober, se starši in najmlajši otrok z veseljem družijo in preživljajo čas v troje. Družinski čas postane čas pogovorov in izkazovanja ljubezni. Otrok bo videl, da se imajo starši radi in so srečni skupaj."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.