“Hvaležnost je ena izmed tistih stvari, na katero ne smemo nikoli pozabiti”

Damijana Bijek je likovna pedagoginja, slikarka in kiparka. Z umetnostjo se profesionalno ukvarja 15 let, s svojimi stvaritvami se je že predstavila po različnih krajih v Sloveniji kot tudi v tujini. Predvsem si v zadnjem času prizadeva vdahniti galerijsko in kulturno življenje v Hišo Jakoš v Ivančni Gorici. Ob tem pa rada čim več časa preživi z družino, predvsem s svojima sinovoma, ki njen vsakdan zapolnjujeta zadnji dve leti.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vsako jutro me prebudita moja sončka – moja sinova (eno in dve leti), eden s knjigo v roki, drugi pa s copatki, da se gibalna akcija takoj začne. Ko si rečem, zakaj ne bi počakala še kakšno minuto v svoji postelji, vem, da bolj idealnih juter, kot so ta, ne bi mogla imeti. 😊

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Urejenost je lepa čednost, pravi pregovor. S tem pokažeš  sebi, da se spoštuješ in se imaš rad, hkrati pa okolici poveš, da so zaželeni v tvoji družbi in prisotnosti. Rada se uredim, oblečem krilo in obujem visoke pete ter dodam svetlečo šminko. S tem pobožam svojo žensko notranjost.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Res je najlepša! Ker se s tem spremenijo pogledi na svet in tudi prioritete niso več enake, kot so bile prej. Postaneš odgovornejši še za nekoga, ki trenutno potrebuje tebe in tvojo prisotnost.

4. Na službenem področju in nasploh ste predani umetnosti. Na katero vašo umetnino ste najbolj ponosni in zakaj?
Umetnost me spremlja že od malih nog, ko sem govorila, da ne grem v šolo in bom ostala v vrtcu in slikala. Sedaj se z umetnostjo profesionalno ukvarjam že 15 let in v tem času je nastalo kar nekaj likovnih stvaritev. Težko se odločim, katero bi izbrala, saj nastajajo cikli različnih motivov, ki jih nato razstavljam. Tako so se razstave zgodile po različnih krajih v Sloveniji kot tudi v tujini, stalno razstavo pa imam v Kavarni Sonček in Hiši Jakoš v Ivančni Gorici.

Motivi na mojih slikah predstavljajo naravo, živali, cvetje, poti, morje, hribi, ženske, ženske v cvetju ter se dotaknejo abstraktnosti v motivu sonca in krogov. Za kroge pravim, da je življenje nenehen razvoj, kjer se stalno nadgrajuješ, popravljaš in izpopolnjuješ. Krogi so nato izraženi skupaj z nekim motivom (potjo, naravo, cvetjem …) . Umetnost se prepleta tudi z oblikovanjem keramike in gline. Izdelujem angelčke, jaslice in abstraktne kipe.

Vsaka zadnja razstava je tista, ki mi je najbolj ljuba, saj s tisto v danem trenutku odražam svoj pogled na svet in notranje doživljanje sveta. Tako so v zadnjem obdobju nastale ženske, ki odražajo različno cvetje.

5. Med drugim ste narisali in oblikovali zgibanke s črno-belimi motivi za dojenčke. Zakaj je pomembno, da najmlajšim že od malega privzgajamo ljubezen do umetnosti?
Pri zgibankah s črno-belimi motivi je nastal problem, ko sem želela podariti novorojenčkom črno-bele zaznavke, pa jih na tržišču v Sloveniji nisem našla. Zato sem se odločila, da jih sama naslikam in v samozaložbi izdam. Gre za sklop štirih črno-belih zaznavk: živali, predmeti, stvari in oblike. Zaznavke starše spodbujajo, da s pomočjo različnih slik urijo komunikacijo in spodbujajo koncentracijo pri dojenčku. Na začetku dojenček zaznava svetlo-temne kontraste, pozneje jih pa prepoznava in poimenuje.

6. Kakšno vlogo pa ima umetnost v širši lokalni skupnosti?
Umetnost je zelo subtilna oblika izražanja. To je izražanje, ki spodbuja razvijanje leve možganske polovice nevronov. To je nekaj, ki je lahko na videz zelo realistično, otipljivo, lahko pa nas vodi v domišljijski, abstraktni svet. Zato sem se odločila, da z letošnjim letom odpremo Hišo Jakoš, kjer bom izvajala likovne delavnice za vse generacije. Poleg slikanja in kiparskega izražanja želim svoje znanje prenesti na mlajše generacije in tiste, ki želijo polno in kreativno izkoristiti svoj prosti čas.

Hkrati pa je Hiša Jakoš odprta za povezovanje širše skupnosti. To pomeni, da se v Hiši izvajajo različni kulturno-izobraževalni dogodki za vse generacije (t. j. gledališke predstave za najmlajše, umetniški rojstni dnevi,  glasbene animacije, predstavitev knjig , bralni krogi, zajtrki navdiha za podjetnike, srečanje mamic z dojenčki ter izvajanje masaž za dojenčke, delavnice za osebnostno rast, sestanki …). Želim, da imajo mladi in mladi po srcu pester nabor dejavnosti, kjer se povezujejo, izobražujejo in širijo zdravo skupnost.

7. Kakšne spomine imate na svoje animatorske dni? Bi lahko delili kakšno anekdoto, ki vam ostaja v spominu?
Animatorski časi so bili zelo lepi časi. Časi brezskrbne mladosti, druženja, petja, gibanja in učenja moralnih vrednot. Časi, ko že prevzemaš nekaj odgovornosti za svoja dejanja in vodenje skupine, hkrati pa še vedno potrebuješ novo znanje, da se spoprimeš z vsemi izzivi.

Najbolj mi je v spominu ostalo taborjenje – spanje pod milim nebom, v šotoru in spalnih vrečah, pečenje koruze ter petje in igranjem kitare in bobnov. Vmes ni manjkalo smeha in humornih dejanj.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Za vse sem v življenju hvaležna. Za tiste dobre in tudi tiste malo manj dobre izkušnje. Iz vseh sem se nekaj naučila in se še vedno učim.

Hvaležnost je ena izmed tistih stvari, na katero ne smemo nikoli pozabiti. Ko že mislimo, da je nekaj vse samoumevno, se kaj hitro zgodi, da jo še kako potrebujemo. In večkrat, ko se zahvalimo za tiste lepe stvari, ki se nam dogajajo, se nam bo še več takih in podobnih stvari zgodilo. Pri tem pa moramo biti potrpežljivi in nežni do sebe in drugih.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"So ljudje, ki ožarjajo vse okoli sebe …" in "Naj ti vedno sije sonce!"

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker imam v sebi moč, da premagam vse izzive, ki mi pridejo na pot.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.