Kljub vsem obveznostim si z možem vsak dan nameniva vsaj nekaj objemov in poljubov

Katarina se je preizkusila že na marsikaterem področju, saj jo že od malih nog spremlja raziskovalni duh. Verjame, da so vse stvari med seboj povezane in da je naše največje poslanstvo odkriti svoje talente ter jih razvijati z namenom, da pomagamo drug drugemu.

Neizmerno je hvaležna za najmočnejši podporni steber, ki ga je našla v možu Romanu, ki smo ga na Aleteii že predstavili v rubriki Moške skrivnosti, in za sinova Filipa in Otona, ki ji nevede nastavljata ogledalo ter jo spodbujata, da skupaj rastejo. Hvaležna je za vero, ki ji omogoča duhovno rast ter za širšo družino in vse izjemne ljudi, ki jih je srečala.

Zelo je hvaležna tudi za klic gozda in za priložnost, da tja popelje še druge ljudi. Uživa v priložnosti, da se skupaj z udeleženkami in udeleženci uri v sposobnosti dovoliti vsakemu, da je to, kar je.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva zame pomeni, da se brez budilke zbudim nekje okoli 7. ure. V stanovanju je še vse mirno, nikomur se nikamor ne mudi. Še v pižami si skuham kavo, si vzamem nekaj časa za gledanje skozi okno. Ob kavi preverim, da ni nič takega, kar bi potrebovalo hiter odgovor, potem pa si v miru lahko privoščim še nekaj prebranih strani v knjigi. A tak scenarij se res zgodi bolj redko, zato sem ga takrat toliko bolj vesela.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Hm, nisem ravno človek, ki se nagovarja med gledanjem v ogledalu, tako da so jutranji ali večerni pogovori s samo seboj pred ogledalom bolj redki. Včasih si rečem: "O, joj," in grem kar naprej v dan. Spet drugič si zaželim dobro jutro, se vprašam, kako sem, si namenim nasmeh, malo razmigam obrazne mišice in grem naprej.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Zame je najbolj pomembno, da se v svoji obleki in koži počutim dobro, udobno. Takrat je tudi moja energija drugačna. Urejanje zunanjosti, v smislu, da bi se vsak dan ličila, mi ne pomeni veliko. Naličim se le, če grem na kakšen dogodek, ki mi je pomemben, drugače pa nisem navdušena nad pretiravanjem z ličili, niti s pretirano uporabo filtrov na fotografijah.

Oblačila, v katerih se počutimo udobno, mogoče nekaj ličil, ki rahlo poudarijo obraz, dobra volja, iskren odnos in nasmeh – to je zame najlepše "urejena" ženska ali moški.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… se iz te vloge vsak dan znova učim, kako biti boljši človek.

Rada sem mama in si prizadevam za dober odnos s sinovoma. Da mi lahko zaupata, da se bom vedno trudila biti tam za njiju, iskreno. Ko bo lepo ali zahtevno. Tudi od njiju pričakujem, da bosta znala prevzeti odgovornost, če ga bosta polomila. Jaz pa se vedno znova opominjam, da se moram potruditi, da ne bom takoj vzkipela in obtoževala, ampak zadihala, poslušala zgodbo in se poskusila mirno pogovoriti o stvareh.

Tudi sama se trudim, da se jima opravičim, če ugotovim, da česa nisem naredila dobro. Res si želim, da je naš odnos iskren. V dobrem in slabem – podobno kot to, kar sva si z možem obljubila, ko sva se poročila.

Biti mama mi pomeni tudi, da se lahko zelo veliko naučim o sebi, ker mi sinova velikokrat (nevede) nastavita ogledalo in mi pokažeta, kje imam sama priložnosti za izboljšavo.

Čeprav sem mama, ne posvetim vsega časa in pogovorov temam o otrocih. Toliko je stvari, ki me zanimajo, toliko je ljudi, ki me navdihujejo s svojimi zgodbami. Poleg tega se zavedam, da bosta fanta nekoč odrasla. Zato že zdaj hočem ohranjati druge stvari in ju počasi spuščati v svet, da ne bo potem kar naenkrat šok, ko otrok ne bo več, jaz pa bom ostala sama z možem in bom popolnoma izgubljena.

5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Ker je še vedno veliko dela in obveznosti zaradi poplave, ko se je avgusta 2023 reka Savinja razlivala tudi skozi našo hišo in počitniško hiško, ki sva jo z možem malo pred tem postavila in uredila za turizem, nama zmanjkuje kakovostnega časa in energije za biti skupaj. Kljub temu si vsak dan nameniva vsaj nekaj objemov in poljubov. Takrat se vsaj za trenutek ali dva vse ustavi. Poveva si, da se imava rada. Kakšen dan si celo privoščiva sprehod, da malo pobegneva stran in dobiva možnost za pogovor.

Enkrat mesečno se udeleživa srečanja naše zakonske skupine – dobivamo se že 9. leto. Ker sinova nista več tako majhna in sta v hiši še moževa starša, pa si bova letos privoščila še nekaj koncertov.

6. Dan se je že tako slabo začel, težave v službi, potem pa vam še otroka ponagajata. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Včasih se uspem ustaviti, preden izbruhnem kot vulkan, drugič sem kot Etna. Vedno znova se učim, da bi znala najprej zadihati in odložiti, kar sem prinesla od drugod in nima povezave z mojim odnosom z možem in sinovoma. Kadar sem Etna, se po tem, ko se razlita lava že začne ohlajati, navadno opravičim in poskusim z umirjenim pogovorom predelati situacijo, ki se je zgodila.

Včasih, ko ne zmorem, pa se enostavno umaknem. Slušalke v ušesa in muziko na glas ali celo v gozd, sedet med drevesa in poslušat ptičjo glasbo.

7. Kot gozdna vodnica veliko časa preživite v naravi oz. gozdu. Katere blagodejne učinke na telo in duha opažate po nekaj urah, preživetih zunaj?
Gozd je predvsem življenjski prostor, kamor pobegnem od vsakodnevnih obveznosti (služba, družinske obveznosti). Tam se nadiham svežega zraka, s počasno hojo, postopanjem ali sedenjem med drevesi se mi umiri telo. Vedno vidim, slišim, zavoham kaj novega, tako da mi to pomaga preusmeriti pozornost in se priklopiti na "gozdni internet". Ste vedeli, da obstaja pod gozdnimi tlemi preplet korenin in gliv, po katerih si drevesa in druge rastline, priklopljene zraven, izmenjujejo podatke?

Raziskave, ki so jih delali na različnih koncih sveta, tudi pri nas v Kranjski Gori, govorijo o tem, da nekaj mirno preživetih ur v gozdu zmanjša raven stresnega hormona, uravnava krvni tlak, krepi imunski sistem, izboljšuje kakovost spanja, sprošča in obnavlja vid, lajša anksioznost, depresijo in jezo, ugotavljajo celo, da naj bi to pomagalo zniževati tveganje za demenco.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Med letoma 2007 in 2008 sem imela kar resne težave z nečem, podobnim anksioznosti; nikoli nisem dobila zdravniško potrjene diagnoze o svojem stanju.

Prišlo je dobesedno čez noč. Prevevalo me je nešteto strahov in delovanje moje glave je bilo kot na steroidih, misli in strahovi kar niso ugasnili, hkrati pa sem te stvari zelo močno doživljala tudi fizično. Takrat sem veliko brala knjigo ameriškega duhovnika Normana V. Pealea: Moč pozitivnega mišljenja.

Iz te izkušnje sem se naučila, da je neprecenljivo imeti družino in dobre odnose, da je pomembno verovati in zaupati v Boga, ker če prosiš, ti bo dano. Naučila sem se tudi, da se mi lahko ponovi, če sem preveč utrujena in imam nešteto skrbi.

Zaradi te (pre)izkušnje se mi zdi, da sem tudi veliko bolj empatična do drugih, čeprav se včasih bojim pogovorov z ljudmi o teh stvareh, ker se me tako močno dotaknejo. Še vedno se učim, kako ob takih pogovorih postaviti mejo med tem, kar je moje, in tem, kar je od sogovornika. Tudi tukaj mi vedno znova pomaga vera. Učim se namreč predajati te stvari Bogu. In Bog pomaga. Pomaga nositi, pomaga vzeti.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem slabe volje, me najbolj razvedri glasba.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… imam to srečo, da je ob meni moški, s katerim se spoštujeva, ljubiva, podpirava in dopolnjujeva.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.