Jean-Charles Arnaud se je začel učiti klavir skoraj istočasno kot hoditi, pri štirih letih in pol. Orgle je odkril pri desetih letih, ko se je nepričakovano s prsti dotaknil tipk veličastnega inštrumenta. Za igranje orgel ga je navdušil domači župnik, ko ga je prosil, da bi igral na neki poroki.
"S sestrami sem hodil k maši, zvok mi je bil znan, rad sem ga poslušal v cerkvi ali po radiu. Zelo sem bil zaskrbljen, kako bom igral, kako mi bo šlo. Ko pa je napočil tisti dan, sem doživel razsvetljenje. Prejel sem milost. Zdelo se mi je, da je bila glasba tista, ki me je nosila."
Prva izkušnja z orglami je bila temeljna v življenju glasbenika in kristjana. "To je bil globok trenutek moje vere. Spoznal sem, da lahko resnično vse predam Bogu." Fant se je od zgodnje mladosti šolal v ustanovi s programom, prilagojenim njegovi invalidnosti.
"Vera se v preizkušnjah krepi"
Zdi se, da Jeana-Charlesa nič ne ustavi. Niti možganska kap, ki jo je doživel pri dvajsetih letih in je zaradi nje izgubil 50 odstotkov sluha. "To me ni oviralo pri igranju. Pravzaprav me je ta preizkušnja zelo okrepila," pričuje. "Izkušnja je bila sicer težka, a sem močno poglobil vero. Navajen sem bil delati z obema ušesoma, ampak če je treba brez, se bom pač naučil igrati brez," pove v smehu.
"Rekli so mi, da se ne bom mogel več ukvarjati z glasbo. Seveda v tistem trenutku človek izgubi pogum, toda z Božjo pomočjo gremo lahko naprej. Zdelo se mi je, kot bi mi prigovarjali: 'Lahko se boš ukvarjal z glasbo.'"
Jean-Charles igra orgle, klavir in saksofon. Pri 21 letih je kljub zdravstvenim težavam dokončal več izobraževanj za organista, glasbeno pedagogiko in uglaševalca klavirja. Pri 25 letih je postal profesor orgel. V domači župniji je kot organist prejel častno odličje škofije Périgueux za liturgično spremljanje. Danes poučuje na argentanskem konservatoriju in igra v tamkajšnji župniji.
Njegova najljubša orgelska skladba je posvečena Mariji, do katere Jean-Charles goji globoko pobožnost: molitev k Mariji skladatelja Léona Boëllmanna. "Marija me je vedno vodila," se smehlja glasbenik. "Prepričan sem, da sem samo zaradi vere lahko sledil svojim sanjam. Moj moto je: Gospod je moja opora. Invalidnost je bila vedno del mojega življenja. Oblikovala je mojo duhovno pot. Vedno sem občutil Božjo navzočnost, tipal sem jo s prsti. Vera se v preizkušnjah krepi."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
