Živa Lavrinc prihaja iz Kamnika. Oprostite, iz Kamn'ka, kot poudari. Sredi tridesetih je mama širokega nasmeha in iskrivih oči, čeprav je že šesto leto na vozičku. Vseeno je ljubiteljica adrenalinskih športov, še posebej pri srcu ji je parabob, globoko prepričana, da je imela tistega dne veliko srečo. Poškodba hrbtenice, ki jo je doletela po hudem padcu s kolesom, ji namreč omogoča, da je še vedno povsem dejavna z rokami.
Živa je posebna mama. Športnica oziroma paralokostrelka, tudi svetovna rekorderka na 25 metrov. Njen sin Noah Matija pa je vedno ob njej. Tudi na tekmovanjih na drugem koncu sveta, na primer v Dubaju, kjer je pred kratkim osvojila tretje mesto na tekmi svetovnega pokala.
Ujela sta Pariz
Trenirala je še kaka dva dni pred porodom in se dober mesec po njem zavihtela na olimpijske igre. Videli jo bomo torej v Parizu, tudi v paru z Dejanom Fabčičem, ki je bralcem Aleteie vsekakor že dobro znan. Kmalu enoletni sinko bo torej odpotoval tudi v Francijo, smo prepričani.
Brez podpore Živinega srčnega izbranca seveda ne bi šlo: "Manfred me podpira na vseh koncih in krajih. Brez njega si ne bi mogla zamisliti takšnega življenja. Noah je k sreči tako prijetno in prijazno bitje. Razume, da je mami, odkar je na vozičku, bolj počasna. Potovanja odlično prestaja. Slab mesec je bil star, ko smo šli na prvo pot."
Med prvimi potovanji je bila tudi osemurna vožnja na Češko, ki so jo seveda malčku prilagodili in olajšali s posebnim sedežem ter številnimi postanki. "Včasih seveda tudi zasitnari, to je najbolj normalno. Ampak ve, da gre namesto v vrtec na primer na tekmo v Dubaj," se nasmehne Živa.
Kako se je zavihtela na paraolimpijske igre?
Noah je torej svojevrstni član mamine ekipe: "Iskreno, ne vem, koliko mi bo nekoč zameril, da je na fotografijah. Ampak ponavadi nastane ena in se pojavi povsod. Navdih mi je bil Primož Roglič, ki na zmagovalni oder navadno pripelje sina. V redu, paralokostrelstvo ne privablja tisoče ljudi kot dirka po Franciji, ampak vseeno je fajn občutek."
Prilagojeno materinstvo
Zaradi paraplegije Živa ne zmore vseh gibov. Zato mora temu primerno prilagoditi tudi skrb za Noaha. A to je njen vsakdanjik in usoda. Trenutno druge poti ni. "Ne vem, kako je biti mama, ki ni na vozičku," pravi. Ne more se denimo skloniti k malčku, da ga dvigne, si občasno pomaga s posebno vrečko iz blaga, namenjeno tovrstnemu dvigovanju dojenčkov.
"Verjamem, da bo razumel, da ne morem hoditi. Morda pa bova shodila skupaj. Vsekakor sem prepričana, da se bova sporazumela." Zelo razumevajoč in potrpežljiv pa je že zdaj: "Zdi se mi, kot da ve, da ne morem vstati. Pri meni v naročju sedi, pri drugih pa v naročju postane kar nervozen in se začne obračati. Občutek imam, da otroci vedno veliko več, kot si mi mislimo."
Včasih se je bolje ustaviti
Kako je naša sogovornica sploh pristala na vozičku? Usodni padec z gorskim kolesom se je zgodil v Švici, na eni čudovitih vzpetin nad St. Moritzem. Živa priznava, da ni bila optimalno opremljena. "Glava in telo sta bila utrujena. Že prej sem zaslišala trušč za sabo. Kolega je padel. A je bil v redu. Počitek sem odklonila, čeprav so bili razgledi res mikavni. Včasih se je bolje ustaviti. Vendar sva nadaljevala."
Zgodilo se je tik pred koncem proge. "Čakala me je le še ena zadnjih skakalnic. Glede na mojo pripravljenost tisti trenutek sem imela preveliko hitrost. Ugotovila sem, da letim višje in dlje kot ponavadi. Ustrašila sem se, moje težišče je bilo na sprednjem delu kolesa. Spomnim se, kot da bi bilo v počasnem posnetku. Zaščitila sem si obraz, noge so priletele za mano."
V prvih minutah ni imela občutka, da je kaj usodno narobe. "V redu sem!" Vendar še zdaleč ni bilo tako. Prijatelj ji je povedal, da je helikopter reševalne ekipe Rega že na poti. Prispel je zgolj v nekaj minutah, saj ima ekipa bazo v bližnji vasi. Občutek je imela, da so noge še vedno pri njeni glavi. Ni jih čutila. Izkazalo se je, da ima zlomljeni dve vratni vretenci in premaknjeno torakalno vretence. Zdravniki so ji kmalu povedali, da bo zelo srečna, če bo še kdaj hodila.
Dvakratna sreča
Na svojo usodo pa gleda z velikim optimizmom: "Joj, kakšno srečo imam, da lahko še vedno uporabljam roke. Noge trenutno malo spijo. Kaj bo pa čez leta, pa ne vemo. Pomembno je, da moje roke delujejo in da sem lahko samostojna." Izpostavlja tudi švicarski sistem zavarovanja, ki ji je kril zdravljenje in še kaj. Sicer bi bilo njeno finančno stanje doživelo precejšnjo krizo.
Mračne misli z vrha pečine
Brez ficka pa je bila nekaj let prej, v Avstraliji, kamor se je odpravila pisat diplomsko nalogo. Do denarnih težav je pripeljal splet okoliščin. Tiste mesece pa je še bistveno potemnila tragična smrt dobrega prijatelja. Oče pa je bil težko bolan. V nekem trenutku je pri 24 letih razmišljala o samomoru.
"Stala sem na vrhu pečine in si rekla: ne more biti tako enostavno, da bo konec vseh neznosnih notranjih bolečin, če se vržem dol. Tu mora biti nekaj več. Pa tudi če je tako preprosto, ne morem narediti tega svojim domačim. Vse to mi je dalo misliti, kaj se grem."
Kot da bi na njej pristal komet
Zelo slikovito opiše: "Počutila sem se, kot da me je povozil avtobus. Ne, slabše, kot da bi name padel komet." Konkretno je pregnetla življenjske cilje in želje ter odtlej dosegla marsikaj. Z nasmehom.
Sebi in vam pa želi: "Da bi vsak v sebi našel malega otroka in začutil pravo ljubezen, kam njega vleče. Da se začnemo zavedati svojih misli in občutkov, ki po mojem mnenju kreirajo naše življenje. Da vsak lahko doseže prav vse, kar si zamisli. Da se le loti tega na način, poln ljubezni, ne hotenja. To je lepa vizija, k temu stremim. Trenutno je moje prvo poslanstvo, da sem mama."
"Verjamem, da bo človeštvo našlo način, da se poškodbe in bolezni hrbtenjače zacelijo. Ali bo to v času mojega življenja? Pustimo se presenetiti," Živa niti pod razno ne izgublja upanja: "Ko ponoči zaspim, sanjam, da hodim."