Preizkušnja zasvojenosti. “Vsak dan sem hvaležen, da sem sploh živ”

Svojo zgodbo na veliki petek deli Matija Mohar, 30-letnik iz okolice Grosuplja, ki je pred nekaj leti po številnih padcih in stranpoteh vse bolj izgubljal voljo do življenja. Prek molitve, za katero je njegova mama prosila ljudi od blizu in daleč, mu je Bog začel odpirati srce, da je tudi s pomočjo nekaj več kot štiriletnega bivanja v skupnosti Cenacolo na Hrvaškem in v Medžugorju zaživel drugače.

Nekoč ste se ob štirih zjutraj vračali z žura, nekaj let pozneje pa ste ob tej uri že molzli kravo v hlevu. Kako je prišlo do tega, kakšen otrok oz. najstnik ste bili?
Bil sem precej čustven, takšen sem še danes. Kot otrok sem bil bolj močne postave in vsaka zbadljivka mi je segla do srca. Posledično sem se hotel dokazati pred drugimi, da sem ne glede na videz tudi jaz vreden. Na začetku osnovne šole sem prevzel vlogo razrednega klovna.

V srednji šoli je postalo še huje, začel sem piti in hoditi na zabave. V šoli mi je sicer dobro šlo, imel sem štipendijo, igral sem klavir, treniral atletiko, imel punco, torej na videz urejeno življenje. Sem pa opustil versko življenje. Vedno pogosteje sem bežal v užitek. Najprej to ni bila droga, temveč pornografija, steroidi in doping stvari v fitnesu. Hitro sem hotel priti do uspeha. Moji vzorniki so bili tisti, ki so bili uspešni v fitnesu in uspešni menedžerji. Z vsako družbo sem hotel nekako izstopati in zapolniti praznino v sebi.

Na žurkah sem se srečal tudi z drogami. To je bil beg. Za to nikakor nikogar ne krivim, navsezadnje nam je dal Bog svobodno voljo. Ne glede na to, koliko si ranjen v življenju, še vedno lahko izbereš med dobrim in slabim. Vedel sem, da droga ni dobra, da lahko pusti posledice. Ampak v tisti svoji vzhičenosti, želji, da nekaj dosežem, da se dokažem, da bi bil srečen, sem to izrinil iz misli. Ko enkrat pride odvisnost, vidiš samo še užitek in da boš potešil svojo potrebo.

Zagotovo pa je v mojem primeru manjkal pogovor. Nisem bil odprt in iskren niti do staršev niti do drugih, ampak sem čustva držal v sebi. Zelo dobro sem poznal šibke točke staršev in kako jih zmanipulirati. Punca je bila dostikrat tudi izgovor, da sem bežal pred njima, da se jima nisem kazal, kakšen sem. V Cenacolu sem se naučil drugače. Prek molitve mi je Bog začel odpirati srce.

Za vstop v Cenacolo ste se odločili sami. Kako je prišlo do te odločitve?
Zgodilo se je po čisti Božji milosti. Bil sem že tako razočaran nad sabo in svojimi odločitvami, da sem v nekem trenutku že razmišljal, da bi končal svoje življenje. Ni se mi več zdelo vredno živeti. Doma so mi že večkrat dejali, naj se umirim ali pa grem od doma, da je dovolj. Vmes mi je za kake pol leta uspelo, ampak sem spet padel. Nisem bil dovolj močan. Vrnil sem se k molitvi, toda spet sem bil sam s svojimi močmi in začel sem bežati v delo.

Nekega večera po žurki sem sklenil, da nočem več živeti. Nameraval sem se tako zadrogirati, da bi mi odpovedalo srce. Namesto vsega tega sem se zjutraj zbudil z neznansko radostjo in željo po življenju. To je bila izjemna Božja milost. Verjamem, da je to sad molitev. Starši so veliko molili za to, da bi našel pravo pot, verjetno so prosili po vseh samostanih v Sloveniji, naj molijo v ta namen. Imel sem izjemno močno molitveno podporo pred vstopom v skupnost, v skupnosti in imam jo danes.

V Cenacolu iz sobote na nedeljo ob dveh zjutraj fantje vstanemo, pokleknemo pred Jezusa in eno uro molimo za vse, ki se zunaj zabavajo na krive načine, ki so izgubljeni. Verjamem, da so že fantje, ki so bili v Cenacolu pred mano, molili zame.

Kako se spominjate prvih dni v skupnosti? Je imel vaš angel varuh, ki vam je bil dodeljen ob sprejemu, veliko dela?
Nisem znal niti dobro govoriti hrvaško. Na začetku sem komuniciral v angleščini, malo sem poskušal z mešanico našega in njihovega oz. srbskega jezika. Skupaj z jezikom sem se učil tudi hrvaške zgodovine. Gre za zelo ranjen narod, pri njih sem začutil veliko bolj močno vero kot pri Slovencih. V hrvaški skupnosti Cenacolo sem dobil močne korenine vere.

Še težje kot to, da sem se odvajal od droge, je bilo, da sem začel živeti čistost, najprej telesno. Tudi to je bila velika milost. Mesec in pol sem intenzivno prosil sv. Jožefa, da sem se rešil pornografije in podob, ki so se mi še naprej pojavljale v glavi.

Drugo je bila razvajenost z dobrinami. Ko prideš v skupnost, ne dobiš vsega, kar si zaželiš. Doma sem lahko vsak dan jedel dobro hrano in kar sem hotel, tam ni nobenega razkošja in pretiravanja. Naučiš se biti skromen. Nekaj časa traja, da se navadiš. Hrano večinoma pridelujemo sami, enkrat na leto so koline. Ko česa zmanjka, tega ni, razen če po Božji previdnosti kakšen dobrotnik kaj pripelje. Ampak po taki hrani sem se mnogo bolje počutil.

Sestra Elvira nas je ves čas učila, naj zaupamo v Božjo previdnost. Rekla je, da nam bodo dobri ljudje morda kdaj prinesli tudi kaj, kar si še posebej želimo. Res sem doživel takšen trenutek. Po nekaj mesecih v skupnosti smo se s fanti pogovarjali, kako bi radi jedli pico z ananasom. A kako boš to dobil v Cenacolu? Čez nekaj ur so nam neki ljudje pripeljali pice z ananasom. Na takih majhnih stvareh se učiš zaupanja in živeti po Božji previdnosti. Elvira je ponavljala: prva previdnost so vaše roke, kar z njimi naredite. Drugo pa, kar Bog da prek drugih dobrih ljudi.

Kako pa je bilo, ko ste se spet vrnili domov? Kako boste nadaljevali?
Vsak dan se opomnim, da moram biti hvaležen za to, da sem živ, da sem imel možnost iti v skupnost in sem zdržal. Danes lahko pričujem o tem, pa tudi če moja zgodba nagovori le enega, da spremeni življenje.

Pred Cenacolom sem že zaključil vse izpite na ekonomski fakulteti, manjkala mi je samo še magistrska naloga. Pred dnevi sem profesorju že oddal prvo verzijo magistrske.

Imam se cilj osamosvojiti, bom še videl, kje me Bog hoče. Vesel sem, da imam sploh priložnost na novo zaživeti. Marsikdo je nima. Milost je tudi, da grem vsak dan k maši. To mi daje moč, da se borim. Spoznal sem, da brez Boga ne morem. S svojo svobodno voljo moraš Gospodu vsak dan reči da, ne glede na to, s katero nogo vstaneš. Še posebej, ko padeš.

V Cenacolu nas niso učili, kako biti Superman ali da bom perfekten Matija. Zdaj, ko sem zunaj, se normalno srečujem tudi s slabostmi. Ampak danes vem, da ko padeš, se je treba tudi pobrati. Še vedno imam v sebi tudi odvisniško miselnost, užitek, sprostitev, lenobo, stare vzorce. Toda ko se prepuščam takim stvarem, na koncu dneva nisem srečen in izpolnjen. Na koncu dneva si prizadevam, da je bilanca čim bolj v ravnovesju.

Spoved in iskreni pogovori z ljudmi, ki jim zaupam, mi pomagajo ohranjati mir tudi v dnevih, ko sem s seboj manj zadovoljen, ko me kaj teži in ko mi greh želi vzeti mir. Pri maši poskušam stvari predati Bogu, molim čez dan in ostajam povezan s Cenacolom.

V skupnosti sem v zadnjih desetih mesecih bivanja, ko sem bil v Medžugorju, veliko pričeval romarjem. Božja milost je bila, da sem nekaj dni po bratovem pogrebu pričeval v domači župniji pred številnimi mladimi. Videl sem, da te ravno v težkih trenutkih pričevanje na nek način združi z nebesi, kar je naš cilj.

Tri mesece pred Juretovo smrtjo mi je med klanjanjem pred Najsvetejšega notranji glas govoril, naj molim za to, da bom imel ne glede na to, kaj se mi bo v življenju zgodilo, pogled vedno uprt proti nebesom in da naj nikoli ne izgubim vere. Vsak dan sem izrekel to kratko molitev: karkoli se v življenju zgodi, samo da ne izgubim vere. Ko sem izvedel, da je brat umrl, in sem šel takrat domov, so mi v Cenacolu rekli, naj bom zdaj jaz angel varuh svojim domačim. Molitev se je takrat uresničila: z Božjo pomočjo nisem izgubil vere, trudil sem se biti trden, moliti in še pričeval sem.

Dejali ste, da je Jezus vaša nova droga. V čem je odnos z Jezusom tako drugačen od vseh opojnih substanc v preteklosti, kako vas polni?
Nekoč sem skadil travo in sem bil dve uri miren. Danes pa, ko molim, kdaj ni takojšnjega učinka. Ampak cel dan, ne glede na to, kako mi je težko in sem živčen, ko pridejo skrbi, nekje v globini srca kljub vsemu čutim globok mir in se zavedam, da je moj cilj priti v nebesa.

Težko pravzaprav do potankosti primerjam opojne substance z Jezusom. Kar ti da substanca, je umetno. Pomaga morda za kratek čas, potem pa vse mine in pusti za seboj praznino. Še več in še bolj si je želiš, vrtiš se v krogu. Nato ti daje vedno manj, jemlje vedno več volje do življenja in povzroča vedno več praznine. Sčasoma ti blažje substance ne pomagajo več. Jaz bi bil verjetno na koncu zmožen iti tudi na heroin, samo da bi zapolnil praznino v sebi. Ampak izpolnil jo je na koncu samo Jezus. Zavedam se, da mi lahko pomaga samo Jezus, ker sem ga izkusil v težkih trenutkih.

Vas je kdaj strah, da bi v življenju zopet skrenili s poti?
Da bi zopet zapadel v drogo, me ni strah. Najbolj me je strah, kot sem že omenil, da bi bil napuhnjen, da bi izgubil ponižnost, da bi mislil, da sem do odrešenja prišel po svoji zaslugi. Bojim se, da bi nehal slediti Jezusu. Moja molitev zdaj je prošnja Jezusu, naj me, tudi če grem samo malo levo ali desno, takoj vrne v ogrado, kot pastir svojo ovco, naj ne dovoli, da se spet izgubim.

Zakaj se še danes redno vračate v Cenacolo?
To je moja druga družina, tam sem dobil novo življenje, nove prijatelje. Začutil sem, kako je pomembno, da imaš nekoga, ki te razume, ki ne obsoja, ne gleda, kaj imaš, ampak se z njim povežeš v bolečini. Oni me vedno razumejo, saj so imeli podobne izkušnje kot jaz.

Nikoli ne bom pozabil, kako težko mi je bilo, ko sem moral malo čez četrto uro zjutraj s fanti v štalo. V tistem obdobju je enemu od njih umiral oče, zato je imel velike boje, da odide iz skupnosti, bil je jezen na vse. V tistih trenutkih smo molili skupaj, se pogovarjali in tudi skregali. V jutranjem vstajanju, med kravami, v gnoju in ob naporih smo se najbolj povezali. Tudi ta fant je nekako zdržal in mu je uspelo. S fanti se še danes pokličemo in se spominjamo vseh teh dogodkov, kako je bilo težko. Ampak ti trenutki so rodili tudi obilo sadov. Skupnost Cenacolo te tudi nauči, kaj je resnično vredno: imeti v življenju prave prijatelje, ne lažnih.