Človeka lahko spremeni samo ljubezen. Rečemo ji Bog

V bogoslužju velikonočne vigilije kakor blisk nočno nebo razpara našo tišino pred velikonočno svečo izredno nenavaden, malodane nespodoben vzklik, a pomembna, ključna beseda, ki nam daje pravilno razumeti praktično vse velikonočno praznovanje: "O, srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!"

Izjava, ki je zaradi svoje nezaslišanosti vredna vsaj usločenja obrvi, če že ne popolnega zgražanja. Da bi komu krivda vzbujala srečo, veselje, hvaležnost? Da si krivda lahko za karkoli dobrega v tem življenju, za odrešenje, pripisuje zasluge?

Krivda je tako težka beseda, da si jo je že priklicati v spomin neprijetno. Predvsem zato, ker jo nosi vsakdo od nas, od papeža do zapornika, z muko, z razočaranjem nad samim sabo, težko nam lega na ramena to breme, človeka stiska kruta zavest, da je naredil nekaj slabega.

Seveda, ne samo danes – toda posebno danes, v času imperativa popolnosti, no, vsaj popolnega videza, ko kot nekaj dobrega dojemamo samo ugledno, polikano in poštirkano – vedno so si ljudje želeli biti popolni, toda ta želja od nekdaj, v enakem vedno, trči v našo zlomljivo naravo. Tako hitro, tako globoko padamo ne le nalašč, tudi ker drugače ne zmoremo – ah, ta naša krhkost … – kdaj zaradi precenjevanja samega sebe, kdaj iz laži, ki jo je hudobec zasadil v naše srce, laži, da bomo srečni tedaj, ko bomo postali kakor bog …

Vendar nismo bog. Padec nam je, bogsigavedi zakaj, zapisan v naravo, padec, slabost, napaka, greh, poraz, kriza, škandal, smrt, po­imenujte ga, kakor hočete, vsakokrat gre za isto stvar, ki nas pahne v suženjstvo. O tistem suženjstvu govorim, ko je treba živeti s tem, kar smo naredili, v čemer smo padli, ni druge, treba je živeti z zavestjo, da si krivdo – če gledamo objektivno, z gledišča pravičnosti – resnično zaslužimo. Vsi.

Ker ni večjega ali manjšega grešnika, grešniki smo vsi, ker smo vsi sposobni sebi primernega greha, ta vedno zrase na gomili naših želja in neuslišanih hrepenenj, iz strahu in pomanjkanja ljubezni. Čeprav si sami navidezno lajšamo breme tako, da imamo svoj greh za manjšega od grehov drugih. Toda greh je greh. In vsak greh nosi posledico. Krivdo.

Vendar pa je ljubezen nekaj večjega od pravičnosti, milost nekaj, kar presega logiko. "Z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa," (Rim 5,15). Ta krivda ima zato v sebi, zaritega kakor seme v zemljo, ki samo čaka, kdaj bo prebilo lupino in oživelo, od velike noči dalje Odrešenika, takega in tako velikega Odrešenika, ki človeško logiko obrača na glavo in ki v grobu zemlje daje poganjati nekaj novega.

Božji zaljubljenosti se je namreč človek zasmilil, ni ga mogel pustiti v grobu, čeprav si ga je s svojimi dejanji zaslužil, čeprav si ga je izkopal sam, v naivnosti, da mu bo zlo dalo tisto, česar mu ni dal Bog. Hudo mu je bilo zanj, tako zelo, da je šel vanj, v sam greh, v samo krivdo, v grob je naredil korak, da bi ga poiskal in odnesel ven. "O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s Kristusovo smrtjo."

Bog ne bi stopil v krivdo, če človek ne bi grešil. Zaradi njega je to storil! Zato srečna krivda: da je namreč prav greh, prav zlo najbolj razodelo, kako neskončno velika in mogočno nepremagljiva je Božja ljubezen. "O, kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina."

S krivdo, grobom tako ni konec zgodbe pokopanega semena. Zaradi ljubezni je človek nekaj več od svoje slabotnosti in seme več od lupine. To zemljo bo izrabilo in izkoristilo, da bo pognalo v klas. V novo življenje.

Človek namreč šele zaradi odpuščanja začne z novim življenjem, prej za to ne čuti potrebe, v starem, zatohlem prepričanju, da je z njim vse v redu, životari. V grehu, prav tam, na dnu svoje človečnosti, kot se zdi, pa se resnično odpre za ljubezen, komaj takrat čuti, da jo potrebuje, čeprav si je ne zasluži: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" (Lk 23,42) In samo ljubezen lahko spremeni človeka, samo ljubezen, ne krivda in ne kazen ga ne moreta, ne sovraštvo ne maščevalnost. Samo usmiljena ljubezen. Bog, ji rečemo, On, ki visi na lesu naše krivde in ne reče ničesar drugega kot: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43)

Ko vem, da sem grešnik, ko čutim krivdo na sebi, si želim ljubezni. Da bi me imel nekdo večno rad. Zatorej zares, srečna krivda, ki v nas vzbuja hrepenenje po ljubezni, srečna krivda, ki nam daje vedeti, da moramo sprejemati ljubezen, da brez nje ne moremo nič. "O, srečna krivda", ki prav zato v nas spet prebuja človečnost, ker smo šele v zavesti svojega greha sposobni razumeti in sprejemati druge grešnike, namesto žugajočega prsta razumevajoče pokimati z glavo. Odpustiti. Dati novo priložnost. Ker si jo vsakdo zasluži, vsakdo, vsi stojimo kot grešniki pred velikonočno svečo, v temi svoje slabotnosti jo gledamo, kako brez pojemanja migota in sveti, "tista danica, pravim, ki nikoli ne zaide, Kristus, tvoj Sin, ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in živi in kraljuje vekomaj".

Tako je človekov greh postal zemlja za Božjo milost. Božjo, ne človeško milost, kajti ljudje ne dajemo novega življenja, pomladi, Bog ga daje, za Boga ni nikoli nihče izgubljen, ker nas ljubi za večno. Za ljudi pa bo grešnik vedno grešnik, iz katerega nikoli več ne bo nič dobrega, grešni kozel, na katerega smo kot družba obesili vsak svojo krivdo. Tako delamo, tako se ji izogibamo, toda v tem ni rešitve. Rešitev je v tem, da svojo krivdo, posledice našega greha, zavestno, s priznanjem in kesanjem izročimo Bogu. In odpustimo sebi in drugim. In On bo naredil, kar bo vsem v pomlad.

Ko namreč komu odpustimo, se odpovemo moči nad njim, mu odvzamemo krivdo in breme njegovega greha ter jo izročimo v Božje roke, naj z njo naredi, karkoli hoče. Enako, ko odpustimo sebi. V njegovih rokah je vse prav, vse blagoslovljeno. Če kazen – ali bolje posledica – pride, moramo verjeti, da si jo zaslužimo iz ljubezni, da nas bo ta posledica potegnila iz brezna in spremenila v dobro. Če je ni, pa verjeti, da je ne potrebujemo, da nas je greh že toliko spremenil, da je bilo prav to nezaslišano grdo in težko in vse, kar smo preživeli zaradi njega, naše vstajenje.

Nikoli ne bom razumel, kako mu je to uspelo. Kako je tudi naše najtežje stvari spremenil nam v blagoslov. To zmore samo ljubezen, največja, najmogočnejša sila tega sveta, ki kolje narazen tudi grobove, ubija greh in smrt, Ljubezen, ki nam je dala prihodnost, da bi preteklost pustili za seboj in si dovolili življenje. Da bi radi živeli, zato je Jezus vstal od mrtvih.

"O, zares, presrečna noč!"

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 14–15.