Če napake, ki jih delamo v svojem duhovnem življenju, merimo po skrajnostih, v katere zapademo, moramo biti pozorni na dve: hedonizem ali pretirano poduhovljenost.
Hedonizem
Hedonizem pomeni, da se osredinjamo na užitek in ga postavljamo v središče svojega življenja. Ni nujno, da se ob tem izrecno osredinjamo na telo, čeprav so dejansko telesni užitki tisti, ki na koncu predstavljajo njegov smisel in namen.
Ljudje svoje življenjsko blagostanje pogosto gradimo tako, da se osredinjamo na telesne želje in strasti, ki nas obvladujejo in ki niso nujno povezane s področjem spolnosti. Včasih gre preprosto za želje po različnih dobrinah, čutnem ugodju ali prijetnih čustvenih izkušnjah.
Takšne želje same po sebi niso nič slabega. Težava se začne, ko začnejo vladati našemu duhovnemu življenju, ga obvladovati in si ga podrejati. V takem primeru je duhovnost skrčena na nekakšno krinko – obliko opravičila za nagnjenja, ki srečo krčijo na telesno blagostanje in kakovost našega odnosa z Bogom merijo glede na stopnjo našega blagostanja. Sv. Pavel to imenuje življenje "v mesu".
Poduhovljenost
Nasprotje hedonizma je napaka pretirane poduhovljenosti. Tu so potrebe in želje telesa močno potisnjene na rob in celo zatrte v korist duha. Človeško telo dojemamo kot oviro za naš odnos z Bogom. Še najmanj je, če se nam zdi, da v njem ne sodeluje na kakršenkoli pomemben način.
Posledično si ne prizadevamo za izgradnjo skladne edinosti med duhom in telesom, temveč zapademo v močan dualizem, ki ločuje oba reda. Telo enačimo z zlom in grehom, duha pa s tem, kar je dobro, čisto in blagoslovljeno.
To je seveda napaka, ki je bolj podobna krivoverstvu gnosticizma kakor zdravi krščanski duhovnosti. Kako torej najti pravo ravnovesje med tema dvema skrajnostma in pravilno oblikovati svoje duhovno življenje?
Skrbimo zase
Na neki način nam je odgovor dal že Jezus sam. Ko je videl svoje učence, kako so se utrujeni vračali z intenzivnega oznanjevanja, "jim je rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili" (Mr 6,31).
Grška beseda ἀναπαύσασθε (anapausasthe), ki jo v besedilu uporablja evangelist Marko, ne pomeni le "odpočiti si", temveč tudi – in morda predvsem – "nasloniti se", "okrepčati se". Gre torej za počitek, ki nam bo prinesel hrano in duhovno "svežino". Jezus ima v mislih ustrezno skrb za potrebe in želje telesa na način, da se ta ne bo obrnila proti človekovi duhovnosti, temveč jo bo na novo, z večjo energijo, postavila pod njegovo vodstvo.
Pri tem je namreč na delu modro načelo. Vsak človek je edinost telesa in duha in ta dva vidika drug drugega pogojujeta. Zato zaradi duha ne smemo izključiti svojega telesa ali njegovim potrebam dati takšno prednost, da bi prevladale.
Počitek in skrb za telo služita kot "osvežitev" in "hrana", da lahko kot celovita oseba opravljamo svoje poslanstvo in poklicanost k sreči v modri skladnosti med duhom in telesom. Kajti navsezadnje je prav takšna skladnost bistvo krščanske predstave o askezi. In tako bi morala biti njen sestavni del tudi sposobnost počitka.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
