Don Boskove sanje o poteh v pekel in kako se jim izogniti

Sanje so sv. Janezu Bosku zelo koristile: z njihovo pomočjo je pojasnjeval verske resnice dečkom v svoji oskrbi, ki jih je skušal voditi po poti dobrega. Med njimi so tudi znamenite sanje o peklu, ki jih je 3. maja 1868 pripovedoval dečkom v oratoriju.

Neke noči, ko je don Bosko zaspal, se mu je prikazal angel in ga vodil po široki, udobni cesti, obdani z veličastnimi živimi mejami, poraslimi z vrtnicami. Pred seboj je don Bosko zagledal mlade fante iz oratorija, ki jih je lahko prepoznal in poimenoval.

Ko so hiteli proti svetniškemu duhovniku, se je zazdelo, da so se nekateri izmed njih nenadoma spotaknili, nato pa padli. Neka skrivnostna sila jih je vlekla po pobočju navzdol do ustja strašljive peči.

Dona Boska je ta prizor silno prestrašil. Na tleh je odkril zanke iz vrvi, nevarne pasti, ki so trdno držale svoj plen. Po angelovem ukazu je sledil eni od vrvi navzdol do odprtine brezna. Z vso močjo je potegnil zanjo in iz peči potegnil odvratno pošast, demona. Stvor iz pekla je z nohti držal vse zanke in besno potegnil, takoj ko se je kakšen izmed fantov ujel, da bi ga odvlekel v pekel.

Don Bosko si je pozorno ogledal zanke in ugotovil, da ima vsaka izmed njih svoje ime: zanka napuha, zanka nepokorščine, zanka nevoščljivosti, nečistosti, lakomnosti, požrešnosti, jeze in lenobe.

Opazil je, da so najnevarnejše zanke, ki otroke najhitreje pripeljejo v pekel, zanke nepoštenosti, nepokorščine in predvsem napuha.

Obstajala pa je še posebej grozljiva zanka, strašljiva past, v katero se kdaj pa kdaj ujamejo skoraj vsi mladi ljudje. Njeno ime: človeško spoštovanje, torej nepripravljenost storiti, kar je prav, iz strahu pred tem, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Ali z drugimi besedami: želja po spoštovanju drugih pred vsem drugim.

Na srečo so na tleh poleg teh zank ležali noži in meči. Nekateri otroci so jih zgrabili in odločno pretrgali vezi greha. Ta orodja za zveličanje so imela imena: pogosto obhajilo, meditacija, pobožnost do Božje Matere Marije in predvsem čudovito učinkovita spoved. Zahvaljujoč tem pripomočkom se je več dečkov uspelo enkrat za vselej osvoboditi vezi. Žal pa so mnogi drugi ostali ujeti.

To je bil pretresljiv pogled za svetniškega duhovnika, ki je prepoznal vsakega izmed fantov, ko so izginjali ob glasnih krikih strahu. Vsakokrat jim je želel priskočiti na pomoč in nesrečne dečke potegniti nazaj, vendar ga je demon zadržal in pojasnil, da so fantje prejeli vsa potrebna opozorila.

Morda se te sanje zdijo krute, celo nasilne. V resnici pa so bile znamenje velike Božje dobrote. Pojasnjeval in opozarjal je, dokler je bil še čas. Nobeden od otrok, ki jih je don Bosko videl padati v pekel, v resnici ni bil tam, saj so bili vsi še zelo živi. S tem, ko je Bog razkril, katerim dečkom grozi resen padec, je svetniškemu duhovniku omogočil, da jim je pomagal.

To videnje je donu Bosku pomagalo, da je svojim varovancem pojasnil "poslednje reči". To jim je pomagalo, da so lažje razumeli pomen spovedi, iskrenega kesanja in pobožnosti do Device Marije, ki je vedno navzoča, da podpira iskrena prizadevanja tistih, ki se želijo osvoboditi vezi greha.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.