“Bogu zaupam, čeprav bi si želela, da bi bili njegovi načrti nekoliko jasnejši”

Leopard na ozadju modrega neba, rože in v daljavi gore. Pozimi snežno bela odeja, ki prekriva vrhove gora; poleti bistra voda Sredozemlja in goreče skale zalivov. Prtiček s sončno rumenimi črtami in poročni prstan, porcelanasta posoda s šampanjcem, kabriolet, v vetru plapolajoči lasje. Vse to upodabljajo fotografije Francozinje Mathilde Margail, ki se je leta 2020 poročila z vojaškim zdravnikom. Vplivništvo je postalo njen poklic.

Njene fotografije, ki so videti kot iz revije o opremi in dekorju sredozemskih hiš in domov ali pa iz starejšega Voguea, so pogosto pretveza, da lahko s svojim značilnim resnim in duhovnim humorjem spregovori o raznovrstnih temah. Poroka, spontani splav, neplodnost, motnje hranjenja, številna družina, vera: Mathilde brez zadržkov, a spoštljivo in z veliko mero humorja in blage ironije spregovori o radostih in križih, ki sestavljajo njeno življenje.

Kdo je resnična Mathilde, ki se skriva za osupljivimi fotografijami in izvirnimi napisi pod njimi?
Stara sem 32 let, a se počutim, kot bi jih imela 25. Sem sedmi od devetih otrok. Osem deklet in en fant. Naj vas takoj pomirim, ker že slišim vaš vzdih "Revež!", da ga ni treba pomilovati. Sebe bi opisala kot optimistko s čudovito sposobnostjo relativiziranja vsega. Sem malo (ali pa kar precej :)) posebna: všeč so mi sanje, norost in vse, kar prihaja iz vsakdanjosti. Nekoč sem si želela postati poročevalka pri pomembnem časopisu. Poklic, ki sem si ga potem izbrala, nekoliko uresničuje to željo.

Trudim se, da bi kolikor le mogoče izkoristila svoj glas, ki ga imam na družabnih omrežjih, da spregovorim o temah, ki so mi pri srcu: sprejemanje samega sebe, darovanje krvi ali kostnega mozga, neplodnost. Želim, da bi tudi s poklicnim življenjem služila dobremu.

Kako ste uspeli najti svoje mesto v tako številni družini?
Tako, da sem se naučila zelo glasno govoriti … (smeh) Resno mislim, da biti eno dekle izmed številnih deklet v družini zelo pripomore k oblikovanju prave osebnosti. Na fotografijah nas sicer večinoma ne ločijo, a smo si med seboj zelo različne. Takšna sestava družine je močno vplivala na to, da želim biti drugačna in imeti izviren okus. Srečo imam, da so starši vsaki posebej namenili svoje mesto in si za vsakega otroka posebej vzeli čas.

Smo družina in ne neka nerazločna skupina med seboj podobnih otrok. Od staršev sem prejela neprecenljiv dar: zgled trdnega in ljubečega zakona. Odraščala sem v družini, v kateri nisem zaznala niti kančka besednega ali telesnega nasilja. Videla sem starše, da se držijo za roke, si izmenjujejo besede nežnosti in si vzamejo čas zase.

Kako ste spoznali moža? Zelo hitro sta se odločila za zaroko, ali ste bili vedno tako trdno prepričani v svoje odločitve tudi na drugih področjih?
Moža sem spoznala pred petimi leti na večernem praznovanju mojega rojstnega dne, ki so mi ga pripravile prijateljice. Zelo hitro mi je postalo jasno, da je tisti pravi. Čez en mesec je prepotoval celo Francijo, da mi je prišel povedat, da sem ženska njegovega življenja. To se mi je zdelo tako naravno, čeprav sva se samo enkrat srečala na samem. Ne on ne jaz nisva imela strahu pred zaobljubo.

Zdelo se mi je popolnoma naravno, da me je čez en mesec vprašal za roko in da sem mu rekla da. Globoko sem prepričana, da gre pri zavezi odnosu za izbiro in ne za gotovost. Dvom je sestavni del vsakdanjega življenja. Če bomo čakali, da nehamo dvomiti, preden krenemo naprej, bomo obstali na mestu.

Kakšen odnos imate do vere? Ali se spominjate preobrata iz vere, ki ste jo prejeli od staršev, v vašo osebno vero?
Vera je sestavni del mojega vsakdanjika. Z Bogom se pogovarjam tako, kot se pogovarjam s prijateljem. Zahvaljujem se mu za veliko stvari, saj zelo rada živim življenje, ki si ga v mladosti niti v sanjah ne bi znala predstavljati. Zaupam mu tudi svojo bolečino in včasih jezo. Prosim ga za moč, da bi lahko prestajala preizkušnje in se vedno zavzemala za dobro. Kolikor daleč v otroštvo mi seže spomin, vedno sem delovala na takšen način.

Pri sebi ne zaznam pravega osebnega spreobrnjenja; postopoma sem polzela iz vere, ki so mi jo predali starši, v lastno, ne da bi podvomila o njej, kot živimo neko zdravo in trajno prijateljstvo pravzaprav.

Nenehno se soočate z odsotnostjo moža, vojaškega zdravnika. Kaj pomeni odsotnost za zakon, moč ali grožnjo?
Ne doživljam vseh odsotnosti enako: včasih jo občutim globlje in se težje prebijam skozi preizkušnje. Odsotnosti nisem nikoli dojemala kot grožnjo, prej kot manjko, ki krepi najino ljubezen. Ta čas izkoristiva za pisanje pisem, pošiljanje daril, presenečenj, pripravo velikega srečanja, lepega potovanja, ki ga vsak dan pripravljam ob misli na vrnitev. Odsotnost je tudi čas, ko se lahko bolj posvetim svojim prijateljicam in sama sebi. Veselje ob snidenju presega vse, kot vse presega tudi veselje biti preprosto skupaj.

Omenili ste že težave z motnjami hranjenja, ki ste jih prestajali. Kaj bi želeli sporočiti vsem tistim, ki se soočajo z enako težavo in se jim zdi, da se nikakor ne morejo izvleči?
Z motnjami hranjenja sem se borila desetletje, tretjino svojega življenja, to je bilo obdobje konfliktnega odnosa do hrane in telesa. Zelo sem trpela in tudi povzročala trpljenje: nikoli ne smemo pozabiti, da s trpečim človekom trpijo vsi njegovi bližnji. V teh letih so se mi izmenjavala obdobja anoreksije, bulimije in hospitalizacije, da bi se izvlekla. To je grozljiv boj, skoraj proti samemu sebi.

Velikokrat mi je spodletelo, preden sem ozdravela, a vedno sem si prigovarjala, da vsa družina in vsi moji prijatelji verjamejo vame. Saint-Exupéry je v zgodbi o Henriju Guillaumetu zapisal: "Hodim, ker moja žena misli, da hodim." V sebi sem ohranjala to misel in si jo večkrat ponavljala: "Borim se, ker mama misli, da se borim." To mi je pomagalo, da nisem odnehala. To je od mene zahtevalo moč in prepuščanje, zaupanje v zdravstveni sistem. Uspelo mi je. Vsem, ki trpijo za motnjami hranjenja, želim sporočiti naslednje: Ne bojte se prositi za pomoč. Največja moč je priznati lastne slabosti. Zaupajte in ohranite upanje, življenje vam bo prineslo več, kot si mislite.

Omenjali ste tudi neplodnost. Nekateri pari se zapirajo v bolečino, vi pa ste izbrali veselje. Kako se soočiti s čakanjem in ga rodovitno živeti?
Neplodnost je huda preizkušnja za par, mesečno podoživljanje žalovanja za željenim otrokom, ki ne pride. Zlahka se utopimo v žalosti, ki jo poglablja neskončno čakanje. Lahko se tudi odločimo, da bomo odsotnost živeli najbolje, kot zmoremo. Vsak sam je svoje sreče kovač: če hočemo lepo življenje, si moramo svoje življenje narediti lepo. Lahko imamo vse, pa smo žalostni zaradi ene same stvari, ki je nimamo.

Lahko nimamo skoraj nič, pa smo srečni v tem, kar imamo. Sama večkrat rečem, če že morava biti samo midva, naj bo ta midva najlepši, kar je možno, da ga bova podarila otroku, če in ko pride, trdna in izpolnjena zakonca. Bogu zaupam, čeprav bi si želela, da bi bili njegovi načrti nekoliko jasnejši. Zelo dobrodejno je, da se lahko prepustim njegovim rokam. Ker me ljubi, vem, da mi bo dal, kar je dobro zame in za naju.

V župniji so naju povabili, da pri pripravi parov na zakon govoriva o plodnosti, midva, ki sva brez otrok. Sčasoma in po prejetih milostih sva spoznala, da rodovitnost in plodnost nista ena in ista stvar. Biti rodoviten pomeni dajati življenje in ne samo dati življenje. In če dajemo življenje, naj bo to življenje lepo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.