Bolečine lajša tudi največjim zvezdnikom, a njegov prvi poklic je vzoren oče

Ko boli, odpadejo vse druge skrbi. Žan Rant Roos kot manualni terapevt skrbi, da bi odpravil bolečine predvsem pri športnikih. Sodeloval je ali še sodeluje z nekaterimi največjimi zvezdniki ne le slovenskih, ampak svetovnih igrišč, kot je na primer Jan Oblak. Z rokometno reprezentanco je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu in se uvrstil na olimpijske igre, z nogometno bo odšel na evropsko prvenstvo.

Žan ni priljubljen le zato, ker je z vsemi talenti odločno predan svojemu poslanstvu, ampak ker je vedno nasmejan, ustrežljiv in pozoren, tudi ko bi lahko imel razloge za namrščenost. Ob ostrem poklicnem tempu pa je njegova prioriteta podčrtano jasna: žena Vanja in otroka. Moške skrivnosti razkriva Žan Rant Roos.    

Služba, žena, otroka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Drži, včasih res pride dan, ko se vprašaš, kam vse tako hitro leti. V prvi vrsti bi vam rad povedal, da sem ponosen oče dvema prekrasnima otrokoma, dveletni hčerki Lii in štiriletnemu sinu Lanu. Mislim, da je to moj prvi poklic – biti vzoren oče. To je resda včasih naporno, ampak gotovo najlepše, kar se ti v življenju lahko zgodi. Za vsakdanje manj prijetne dolžnosti mi je nedvomno v pomoč žena Vanja, s katero se zelo dobro dopolnjujeva. Želiva, da ko smo skupaj, resnično preživimo dan drug z drugim ter se v tem času čim več zabavamo in uživamo v vsakem trenutku.

Ljudje vas poznajo kot prijaznega fanta, vselej s širokim nasmehom na obrazu. Tudi ko v življenju ne sije sonce. Ste takšni od nekdaj ali sta dobra volja in pozitivna usmerjenost stvar odločitve in vztrajnosti?
Nedvomno sta pozitivno razmišljanje in dobra volja osnova v življenju. Je pa dejstvo, da pridejo tudi slabši dnevi, zato je v tistem trenutku še bolj pomembno, da imaš okrog sebe ljudi, ki te razumejo in ki te predvsem znajo poslušati. Za mojo pot je zaslužna tudi žena Vanja, ki mi stoji ob strani, tudi ko v življenju ne sije sonce.

Zakaj ste se usmerili v ta poklic?
Lepo je, ko nekoga vidiš, da po dolgem času ponovno brez bolečin hodi, teče, skače, zabija gole … in veš, da si tudi ti pripomogel k temu.

Ko boli, odpadejo vse druge skrbi. Čeprav ste še mladi, je tistih, ki ste jim lajšali bolečine, že ogromno. Ne le športnikov. Kako se odzivajo? So hvaležni? Spletete s kom tudi prijateljske vezi?
Mislim, da bi kar težko preštel vse prijateljske vezi, ampak to so stvari, ki me osrečujejo in delajo ponosnega, zato me veseli vsakodnevno delo, ki ga opravljam. Da lahko nekomu pomagam.

Seveda so hvaležni, saj veste, športniki ti radi poklonijo kakšen dres, soseda pa prinese kak liter mleka ali pa dobro čokolado, kar vedno prav pride. (smeh)

Veliko delujete s športniki. Ste zanje kdaj tudi zaupnik, "spovednik"?
Seveda se na vseh terapijah, ki jih izvajam, veliko pogovarjam z ljudmi. Ampak to so zasebne teme, o katerih seveda ne bom govoril.

Ste tudi terapevt nogometne reprezentance. Od blizu ste doživljali tako težke trenutke kot blesteče momente in slavje ob uvrstitvi na evropsko prvenstvo. Kaj ima ta ekipa, kar jo dela veliko?
To so stvari, ki ostanejo v spominu za vedno. Tako strokovnemu vodstvu kot igralcem. Prvenstvo v nogometu je eden večjih, če ne celo največji športni dogodek na svetu. Zame osebno po olimpijskih igrah ter po številnih evropskih in svetovnih prvenstvih v rokometu zdaj prihaja še evropsko prvenstvo v nogometu. Prekrasno, da bom lahko del strokovne ekipe na tako velikem tekmovanju.

Kaj ima ta nogometna ekipa, slovenska reprezentanca, takšnega, kar jo dela veliko?
Fantje so med sabo v prvi vrsti pravi prijatelji, ki se borijo za svoj grb in državo. To jih dela velike! Uživajo na igrišču in ob njem. Vsi komaj čakajo na naslednjo reprezentančno akcijo, da se ponovno vidimo.

Kakšna sta Jan Oblak in Benjamin Šeško za prijatelje, znance, sokrajane?
Oba krasi, da sta v prvi vrsti dobra človeka, kar v življenju šteje največ. Šele potem sta velika profesionalna nogometaša. Mislim, da sem vam s tem povedal vse. Sta pravi vzor vsem mladim športnikom na igrišču in seveda tudi ob njem. Lahko smo ponosni, da ju imamo.

Lahko delite prigodo ali dve tudi z roba rokometnih igrišč?
(smeh) V vseh teh letih jih je bilo kar veliko. Težko bi zdaj izpostavil samo eno. To je bilo zelo lepo obdobje v mojem življenju. Lahko pa vam povem, da smo po toliko letih sodelovanja v strokovnem vodstvu rokometne reprezentance ostali pravi prijatelji z Urošem Zormanom, Gorazdom Škofom, seveda tudi z igralci Juretom Dolencem, Blažem Jancem, Matejem Gabrom ... Tako da se še dandanes slišimo in spijemo skupaj kakšno kavo ter se spomnimo na kakšno prigodo.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Mislim, da rojstvo dveh otrok. To je vse, kar na koncu v življenju šteje. Zdravje in dobri odnosi z najbližjimi.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Ob prostih dnevih poskušamo z družino preživeti čim več časa zunaj, v naravi, veliko smo na morju, kjer se odklopimo od vseh drugih dražljajev.