Matt Fradd: Bog je še boljši, kot si mislimo

Življenjska pot Matta Fradda se je začela v Sydneyju v Avstraliji. Vzgojen je bil v katoliški družini, s katero se je ob nedeljah udeleževal nedeljske svete maše. Nato pa se je v obdobju najstništva odločil, da Bog ne obstaja in da je krščanstvo zgolj zgodba, s katero si lahko ljudje kvečjemu pomagajo pri razlagi nekaterih vprašanj, ki jih pestijo, npr. smrti. Tako se je odločil, da Cerkve ne potrebuje in nehal je hoditi k sveti maši.

Kljub temu pa so ga mučila temeljna vprašanja o življenju, saj je imel tesno prijateljico, s katero sta jih premišljevala. Nekega dne mu je prijateljica zaupala, da se je v njeni družini zgodilo nekaj hudega, zaradi česar se je počutila utesnjeno, on pa ni vedel, kako naj jo razbremeni. 

Skušal jo je potolažiti s pogledom v prihodnost, vendar je izrekel le nekaj floskul v smislu, da bo v prihodnosti vse dobro, ker bo nadaljevala študij, dobila službo, imela družino in otroke … In kaj bo potem? Odgovori je niso zadovoljili, ker niso odgovorili na ključno vprašanje: Kaj bo na koncu? Bo umrla in bo vsega konec?

Vse pride h koncu, vsi bomo umrli. Razlika pa je, ali se zaradi te navidezne tragičnosti predamo obupu ali najdemo odgovor na ključna življenjska vprašanja. Obstajajo namreč ključna vprašanja, na katera vsak človek išče odgovor, odgovori pa so nujni, da življenje dobi smisel. Ta vprašanja so: Od kod sem? Kdo sem? Zakaj sem tu? Kako naj živim? Kam grem?

Ker ta vprašanja mučijo praktično vsakega, nanje odgovarjata tako kristjan kakor ateist, vsak seveda na svoj način.

Najprej odgovori tistega, ki ne veruje, da Bog obstaja. Jaz, tako kot ves preostali svet, obstajam zaradi velikega poka, ki se je zgodil davno nazaj. Sem torej nekakšen produkt materije, časa in slučaja. Izpolnil me bo nek poklic ali hobi, ki me veseli, pravzaprav karkoli, kar me bo naredilo veselega, takega, da me bodo ljudje videli kot v redu človeka. Ker nad menoj ni nobene avtoritete – obstaja samo družba, ki je postavila neka pravila za vedenje v njej, lahko živim, kakor hočem, pomembno je le, da sem zadovoljen. In kam grem? Kaj bo z menoj, ko bom umrl? Nekdo se me bo nekaj časa spominjal, potem pa …

To je pravzaprav groza sodobnega človeka: pride iz niča, gre v nič in je nič. Iz te praznine, ki ostaja v njem, pa izvirajo vse zasvojenosti in podobne naravnanosti, s katerimi skuša odgnati misel na svojo tragiko.

Točno tako je, ko se je razglašal za ateista, govoril tudi Matt Fradd. Seveda ni nikoli pozabil dodati tudi drugih za ateiste tipičnih misli, kot so: kristjan si samo zato, ker si zrasel v krščanski družbi, absolutna resnica ne obstaja (lahko pa absolutno verjameš, da absolutna resnica ne obstaja – zabaven nesmisel, kajne?), kot resnično lahko sprejmeš samo, kar ugotovi znanost z znanstveno medoto.

Sedaj, skoraj trideset let po spreobrnitvi, pa ve, da je svoje takratno prepričanje podpiral s slabimi argumenti. In kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je njegovo življenje tako drastično spremenilo?

Pri 17 letih mu je mama, ko je prišla od nedeljske svete maše, povedala za svetovni dan mladih v Rimu. Možnosti potovanja se je razveselil, a ne zaradi verske note, temveč ker je šlo za potovanje, na katerem bo lahko videl novo zanj oddaljeno državo in morda celo spoznal dekle.

Ko je na dan odhoda prispel na letališče, je tam srečal svoje sopotnike – skupino kristjanov. In bil je zelo presenečen, saj niso bili čudaški in zateženi, kot si je stereotipno predstavljal kristjane, ampak so bili prijetni in normalni, imeli pa so tudi zelo dobre odgovore na njegova izzivalna vprašanja. Predvsem ga je nagovorilo, da so odgovarjali konkretno in ne zgolj s pogosto besedno zvezo, da gre za nerazložljivo skrivnost.

Med potovanjem je molil, naj mu Bog, če zares obstaja, pokaže, da je tu. In prek pogovorov, srečanj z ljudmi, dogodkov, ki se jih je udeležil na svetovnem srečanju mladih v Rimu, molitve itd. je zares začel spoznavati, da Bog obstaja. Kljub temu, da do tedaj ni verjel vanj in je izzival s provokativnimi vprašanji, ga Bog ni zapustil, ampak ga je imel rad takega, kot je. Matt je srečal živega Kristusa.

Tako se je začelo vračanje v domačo cerkev. Čeprav je na začetku potoval po Avstraliji in iskal primerno cerkev zase (med drugim je obiskal različne protestantske ločine), se je na koncu odločil za Katoliško cerkev, v kateri je odrasel. Zakaj? Prav zaradi srečanja z živim Jezusom. Če je bil Kristus resnična oseba in je on ustanovil Cerkev, je edina prava Cerkev lahko samo katoliška, saj njen začetnik ni neki voditelj, ki je protestiral proti takratnemu napačnemu ravnanju Cerkve (lahko sicer čisto upravičeno), ampak sam Bog.

Ker mu je jasno, kdo je v središču, kdo je temelj Cerkve, lahko v njej vztraja, tudi če ima napake, ljudje v njej povzročajo škandale in cerkveni veljaki včasih govorijo neumnosti. Spomnil je, da bi se tudi v katerikoli drugi skupini kristjanov, v katero bi vstopil med iskanjem "popolne" Cerkve, prej ali slej izkazalo, da je nepopolna.  

Kristjanu pa v današnjem svetu ni lahko, saj večinska družba Cerkvi ni naklonjena. Meni, da je razlog v tem, da ljudje ne razumejo njenega nauka. Da v družbi ni več prostora za Boga, se kaže v odobravanju praks, kot so pornografija, samozadovoljevanje, spreminjanje spola, neomejeno menjavanje spolnih partnerjev, splav itd. Zahodna družba si je ustvarila nove bogove, in sicer tako, da je slabe stvari postavila za dobre.

A kje naj potemtakem človek v tej zmešnjavi najde svoj smisel? Zgodba, v kateri najdemo sami sebe, pravzaprav ni nekaj romantičnega, ampak je brutalni duhovni boj. Ves čas smo v boju proti duhovnim silam hudiča. Razložiti boj med dobrim in slabim, spoznati, da obstajata samo dve možnosti – se prepustiti silam hudiča, ki nas želijo potegniti v pogubo, ali se prepustiti Bogu, ki nas hoče v nebesih, je pomembno, ker nam pokaže, kaj je pravzaprav smisel našega življenja.

Da je vse skupaj nekoliko bolj otipljivo, je Matt podal pet nasvetov, kako se soočiti z bojem proti hudemu. Pravi, da moramo pravzaprav iti proti svetu, ki se je večinoma predal temu zlu.

To pomeni, da moramo več brati Božjo besedo, kot spremljati medije z vsemi mogočimi novicami. Priporoča, da najdemo manjšo skupino kristjanov, s katerimi lahko živimo svojo vero, kajti v današnjem individualiziranem svetu tako ali tako že vse ostalo delamo sami. Najti moramo čas za počitek od obilice dela, ki nam je naložena. Prepoznavati moramo svoje grehe in se jih pokesati. Nenazadnje pa moramo imeti na poti spreobrnjenja potrpljenje sami s seboj, saj se ne moremo spremeniti tako hitro, kot si želimo, vmes pa nam lahko večkrat tudi spodrsne.

Pri vsem tem pa je veličastna novica, na katero lahko kristjani vedno računamo, da je Bog še boljši, kot si mislimo, in je v svoji ljubezni nenehno odprt, da nam odpusti grehe. Konec koncev je s svojo smrtjo in vstajenjem za nas odprl nebesa.