“Midva bova čakala do poroke”

Počakati s spolnimi odnosi do poroke ali ne? Vprašanje, ki v sodobni družbi ni najbolj "in". Pa vendar so med nami pari, ki se zavedajo, da ima vzdržnost globok pomen. Odločitev je intimna in močna. Izhaja iz učenja Cerkve, ki pravi, da zakrament poroke na poseben način blagoslovi spolni odnos zakoncev, vključuje pa tudi osebni premislek in skupno držo.

Da bi dobili realen vpogled v izkušnjo, kako so se odločili za to pot, kaj jim je prinesla – tako pred poroko kot po njej – ter kakšno vrednost vidijo v vzdržnosti, smo k anonimni anketi povabili osem poročenih parov, nekateri so poročeni že več kot 25 let, drugi dobro leto, tretji pa so nekje vmes.

Večina parov je izhajala iz svoje vzgoje in iz vere, nekaterim se je to zdelo celo samoumevno. Poroko vidijo kot zakrament združitve in popoldne podaritve. Eden od njih je povedal, da se mu poroka zdi znamenje, ko se z osebo zavežeš za vedno in si lahko podeliš tudi najbolj intimno stvar – spolnost.

Vsi pari so poudarili, da so se želeli brez motečih dejavnikov zares spoznati prek pogovora in tako zgraditi odnos ter svobodno sprejeti odločitev za drugega. Ženske so velikokrat omenile pomembnost dotika, ki ga doživljajo kot nekaj, kar jih zelo zaznamuje. Izpostavile so tudi vidik varnosti, ki je ženski zelo pomemben.

"Želela sem se zares počutiti varno, ko se bo to zgodilo. Ženska potrebuje varnost, ker si v spolnosti popolnoma ranljiv, nezaščiten, gol." Dva para sta omenila tudi, da je razmislek o tej odločitvi vključeval tudi čisto praktični vidik: da ne bi (še) zanosila. Odločitev za spolnost so razumeli kot odločitev odprtosti za novo življenje.

Vsi pari so izrazili, da je bilo pomembno, da je bila odločitev skupna in postavljena zgodaj v odnosu, da sta se lahko že kot fant in dekle medsebojno podpirala. Ena od mlajših žensk, ki so odgovarjale, je razkrila: "Bilo nama je kar težko, vedno bolj, ker želja po fizičnem dotiku skozi odnos raste. Ko je bilo težko, sva se veliko spraševala, zakaj sva se za to odločila. Iskala sva meje, ali je nekaj že spolnost ali še ni. Velik vpliv je imel cerkveni nauk, ki ti malo vzbuja krivdo in veš, da boš tudi v tem smislu čutil posledice. Ta odločitev pa je prinesla tudi veliko lepega – spolnost je močna, prevzame človeka. Zaradi te odločitve sva se dobro spoznala na drugačne načine."

Pari so govorili o resničnem hrepenenju, da bi bila skupaj, ki se je nato izpolnilo po poroki. Mlajši par je to odločitev opisal kot učenje postavljanja mej in odrekanje nekim še nepredstavljivim užitkom. Starejši par je podelil, da se takrat morda nista niti zavedala, da je to tako dobro zanju. Namesto da bi se podala v spolnost, sta se o intimnosti veliko pogovarjala, se ji skupaj odpovedovala.

Povedali so tudi, da jih je ta odločitev spodbudila za iznajdljivo preživljanje skupnega časa – za sprehode, izlete, kuhanje, igranje družabnih iger in veliko pogovora.

Kaj pa po poroki? Pari so omenili velik premik, korak v odnosu, kot izpolnitev dolgo pričakovanih hrepenenj. "Bilo je spet nekaj čisto novega, bolj sva cenila to, ni bilo samoumevno, resnično sva se čutila kot zakonca, kot eno, to naju je res povezalo v enoto."

Nekateri opažajo, da se sedaj ravno zaradi te odločitve lažje držijo naravnega načrtovanja družine (NND), ki zahteva daljša obdobja vzdržnosti. Povedali so, da življenje v spolnosti pomeni veliko komunikacije in učenja. Vzdržnost pred poroko jim je omogoča, da so šli skozi spoznavanje tega področja skupaj. Veliko jih je omenilo, da jim je lepo, da nimajo primerjav z drugimi, da vedo, da je to nekaj čisto njunega. Pari, ki so poročeni dlje časa, pa so pripovedovali o rasti tudi v spolnosti skozi leta, skozi obdobja v zakonu.

Pravijo, da je vedno lepše. Pomembna se jim zdi čustvena bližina in spolnost razumejo kot odraz odnosa, ki ga živijo. Predvsem ženske so poudarile, da jim je pomembna bližina ves dan, ker gre pri spolnem odnosu za popolno izročitev drugemu v roke. En par je povedal, da iz izkušnje vzdržnosti pred poroko črpa tudi moč za vsakodnevne izzive. "Po poroki sva še velikokrat trčila ob izzive, ko je bilo treba počakati – počakati, da drugi pove, kako on doživlja težavo, počakati z jezo, čakati s poslušanjem, počakati zaradi zdravstvenih težav, zaradi otrok ... Vrsta izzivov, za katere pa sva vedela, da jih zmoreva premagati in ohraniti ljubeč in kvaliteten odnos, ker sva vse to že enkrat premagala."

Odzivi družbe v katoliških krogih, v katerih so se gibali pari, s katerimi sem se pogovarjala, so bili pozitivni, zdelo se jim je celo, da je ta odločitev kar stalnica. Pari, poročeni že daljši čas, so povedali, da svoje odločitve niso javno razglašali in družba večinoma niti ni vedela zanjo, mlajši pari pa so prednost tega, da so se veliko pogovarjali o tem, videli v medsebojni spodbudi in pogovoru s prijatelji, ki so bili v isti situaciji. Vsi so pri prijateljih in znancih čutili spoštovanje zaradi te odločitve.

"Spolnost ni sama sebi namen, razumeva jo kot darovanje drugemu in njen smisel vidiva v rodovitnosti, v podarjanju novega življenja in rodovitnosti najinega odnosa," je lepo povzel svoje misli eden izmed mladih parov.

Vsi so poudarili pomembnost pogovora o tem in pomembnost spoznavanja partnerjevih vrednot še pred poroko. "Odločitev za vzdržnost omogoči zaupanje v partnerja, v popolno predanost in iskreno ljubezen do tebe kot osebe," je poudaril drugi par. "Potrebna je skupna odločitev in seveda predajanje Bogu."

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.