“Starejši so prave zakladnice izkušenj in zanimivih ter poučnih zgodb”

Matej Šadl je skupaj s starejšima sestro in bratom ter bratom dvojčkom odraščal v Radencih. Je doktor senzorskih tehnologij, po študiju kemijskega inženirstva je končal magisterij iz nanoznanosti in nanotehnologij na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Opravlja delo asistenta na Inštitutu Jožefa Stefana.

Lani se je poročil s Tjašo, s katero je par že od prvega letnika gimnazije, sedaj pa sta starša deklici Viki. Že od malih nog je bil rad zelo aktiven. Treniral je različne športe, rad ima tek in hribolazenje, pozneje se je navdušil tudi za športno plezanje in alpinizem. Pritegnilo ga je tudi potapljanje na dah (apnea). Zelo rad potuje.

Kot prostovoljec je aktiven pri Young Caritas Slovenija, kjer je prevzel vodenje projekta Povezani prek telefona. Gre za projekt, v sklopu katerega trenutno okrog 15 prostovoljcev redno kliče starejše, predvsem tiste, ki so osamljeni. Z njimi se pogovarjajo, jih poslušajo in jim krajšajo čas.

Kako se je začela vaša pot v svet znanosti in raziskovanja? Kaj vas je najbolj navdušilo pri študiju?
Po gimnaziji sem se odločil za študij kemijskega inženirstva, ker me je od nekdaj zanimala kemija, fizika in predvsem tudi način dela, torej da se nekaj naučiš in potem to udejanjiš v praksi in znaš svoje znanje uporabiti.

V svet znanosti sem prišel bolj kot ne po naključju. Našel sem oglas za študentsko delo na Inštitutu Jožefa Stefana, kjer sem najprej pomagal pri laboratorijskem delu, nato pa sem se še sam vpisal na magisterij in doktorat. Vse je potekalo zelo spontano in v majhnih korakih, prej nisem razmišljal oz. si želel delati doktorata.

Zagotovo radi raziskujete. Kako bi opisali svoj pristop do učenja in raziskovanja novih stvari? Ste bili od nekdaj radovedni?
Z družino smo veliko potovali in starša sta skrbela, da nismo bili ves čas samo doma. Ves čas se je nekaj dogajalo. Ker smo šestčlanska družina, ni bilo težko in nič nenavadnega, da smo s sorojenci ves čas kaj novega odkrivali.

Z bratom sva se veliko naučila prek športov, ko sva trenirala košarko, odbojko in atletiko. Tudi v gimnaziji sem se prijavljal na najrazličnejše aktivnosti in tekmovanja, veliko sem potoval. Profesorji so pred nas postavljali najrazličnejše izzive in naloge, zato nimam težav s tem, da se moram soočiti z nečim novim.

Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je svet še bolj odprl. Toliko različnih možnosti se je pojavilo, spoznal sem športe, ki jih v Radencih nisem mogel prakticirati, na primer plezanje in potapljanje, udeleževal sem se veliko predavanj, okroglih miz in drugih dogodkov na fakulteti in zunaj nje. Velikokrat se je zgodilo, da sem imel premalo časa, da bi počel vse, kar me je zanimalo.

Kaj vas je pritegnilo k prostovoljnemu delu s starejšimi in kakšne izkušnje ste pridobili iz tega?
Meni med epidemijo koronavirusa ni bilo nič hudega, nisem čutil, da sem bil prikrajšan za kaj pomembnega. Hudo pa je bilo za tiste, ki jih je doletela bolezen, tiste, ki so morali veliko pomagati, na primer zdravstveni delavci, zato sem začel čutiti, da bi rad na kakršenkoli način tudi sam prispeval k temu, da bi tisti, ki so v stiski, lažje preživeli to zanje zahtevno obdobje.

Ker prihajam iz velike družine, se prej sploh nisem zavedal, da ogromno ljudi nima svojcev ali prijateljev, ki bi zanje skrbeli ali jih vsaj poklicali.

Ravno v tistem času so pri Young Caritas iskali prostovoljce za razne projekte. Ker sem bil takrat že zaposlen, ni bilo časa, da bi na primer cele dneve razvažal pakete ali kaj podobnega. Prav zato sem se navdušil nad projektom Povezani prek telefona, ker sem lahko tovrstno pomoč prilagodil svojemu urniku.

Gre za zelo preprost projekt, potrebuješ le telefon. Prostovoljci kličemo osamljene starejše osebe, ki so nam dodeljene. Idealno je, da se enkrat tedensko slišimo z njimi, gradimo odnos. Spoznaš veliko novega, naučiš se, da imajo te osebe zelo različne želje in potrebe. Nekateri potrebujejo veliko podpore in časa, da jih poslušaš, drugi potrebujejo enostavno samo sproščen klepet.

Spomnim se, da sem na začetku klical nekega gospoda, ki je bil priklenjen na posteljo. Nisem se znal vživeti vanj, nisem dobro poslušal in čeprav mi je verjetno povedal, da samo leži, sem ga med pogovorom vprašal, če je že šel kaj ven.

Ko poslušam njihove zgodbe, se velikokrat vprašam, kako bi sam ravnal, če bi se mi zgodilo podobno. Starejši te veliko naučijo, delajo bolj sočutnega in ti pomagajo spoznavati življenje še z drugega zornega kota.

Zakaj je po vaše pomembno, da starejši ostajajo del naše družbe?
Vsi bomo nekoč starejši. Težko potegneš črto in rečeš, da od tu naprej nekdo ni več uporaben. To je nek cikel ali krog življenja, ki je prisoten že od nekdaj. In pomembno je tudi, da se zavedamo, da to, da se telo postara, še nič ne pomeni. Veliko starejših je še vedno umsko zelo aktivnih in zdravih.

Starejši so odlični motivatorji in dajalci upanja in poguma za mlade. Zelo dobro znajo pripovedovati zgodbe, pa tudi če ne znajo, se lahko od njih ogromno naučiš. Škoda se mi zdi, da ne bi skrbeli za starejše.

Želim si tudi, da bi bilo še več projektov, s katerimi bi jim lahko pomagali. Ko mlad človek potrebuje pomoč, se navadno lažje znajde in poišče nasvet, pri starejših pa je lahko to težje.

Poleg tega, da se ukvarjate s prostovoljstvom, veliko časa namenite športom. Česa vas s psihološkega vidika uči potapljanje na dah?
Na treningih, ki potekajo v bazenu, se najprej učiš sproščeno dihati, zajeti sapo, preplavati neko razdaljo in pravilno dihati po potopu. Zanimivo je, da se tega športa lotevaš čisto drugače kot drugih športov. Na primer, pri teku želiš, da bi imel čim višji pulz in bil čim hitrejši, da premagaš zahtevne napore.

Tu pa je ravno obratno. Treba se je umiriti, umiriti dih in srčni utrip. Vsaka negativna misel te bo prej vrnila na površje, zato je pomembno, da imaš mirno glavo in urejene misli. Potapljanje na dah te uči, da druge misli, skrbi ali strahove odrineš na stran in se popolnoma osredotočiš na to, kar v tistem trenutku počneš.

Bolj ko si sproščen, umirjen in osredotočen na sedanji trenutek, lažje se boš potopil. Druga stvar je tudi to, da moraš biti potrpežljiv, zavedati se moraš, da boš napredoval korak za korakom, meter za metrom, ne pa na hitro.

Tu ni prostora za hitre in brezglave rešitve, ampak je pomembno, da se umiriš in razmisliš, kaj je treba narediti. In vse to je zagotovo nekaj, kar lahko prenesemo tudi na vsakdanje življenje, ko se želimo posvetiti nekemu cilju.

Niste navdušeni le nad raziskovanjem globin, ampak tudi nad višinami. Kaj vas je navdušilo za alpinizem in kako vpliva na vaš način razmišljanja?
Začel sem kot hribolazec, potem sem se ukvarjal s športnim plezanjem, nato pa še z alpinizmom. Do vsega tega me je pripeljala družba, s katero smo hodili na različne izlete. Tako sem spoznal, koliko lepih gora in dolin imamo v Sloveniji. Tudi ko potujem, grem raje v naravo in stran od mestnega vrveža.

Pri alpinizmu mi je zelo všeč način gibanja, kjer ni toliko poudarka na fizični pripravljenosti, ampak predvsem na tem, da znaš poiskati pot do vrha, pomembna je orientacija, veliko je odločitev, moraš biti zelo odgovoren in prilagodljiv. Ker greš redko sam, tako bolje spoznavaš tudi svojega soplezalca.

Kako usklajujete svoj čas med raziskovalnim delom, prostovoljnim delom in družinskim življenjem ter kaj vam pri usklajevanju najbolj pomaga?
Če sem se prej ukvarjal z ogromno različnimi hobiji in sem bolj gledal le na svoje želje in sposobnosti, je zdaj, ko imava hčer, to drugače. Treba se je prilagajati in upoštevati želje drugih. Tako smo zdaj začeli načrtovati skupna potovanja, malo bolj prilagojena Viki.

Posebnega recepta nimam, vem pa, da se je treba prilagajati in poslušati tudi druge. Ne gre vse v en dan in urnik si je treba prilagoditi. Pomaga mi tudi, da sem po naravi zelo prilagodljiv. Če sem se kdaj poškodoval in sem moral prenehati z nekim športom, sem si našel novega. Tako je tudi sedaj. Vedno se najde nekaj zanimivega, kar ti je pri srcu.